Da, prav res je že vse dišalo po pomladi. Tudi v gozdu, med gozdnimi živalcami je bilo čutiti toplejše dneve.
Medved Miha se je počasi prebujal, stegoval svoje šape in leno odpiral oči. Njegov brlog je bil potreben temeljitega čiščenja.
»Aaaah,« je zazehal. »Vso pomlad bom imel čas! Moram počasi, počasi. Da se ne utrudim, ker s pomladjo prihaja pomladna utrujenost. In moram previdno, da, previdno, da se ne prehladim! Ker pomladni prehladi so najbolj zoprni!«
Da, tako si je godrnjal medved Miha in se prav leno, prav po medvedje prebujal in zehal.
Tudi ježek Bodko je bil že v budnem stanju. A za ježe je značilno, da so hitrejši od medvedov. No, vsaj kar se pospravljanja brloga tiče! Ježek Bodko je že spretno vihtel metlo in zračil shrambo, kjer je še pred nekaj tedni bilo polno hrušk in jabolk. Sedaj pa nič več. Seveda, zima je bila dolga in ježek Bodko je bil lačen. Čas je bil za pomladno čiščenje.
Mišek Fišo je že radovedno stegoval svoj smrček in oprezal po polju. Še malo in kmetje bodo pričeli saditi.
»Njam, njam, spet bo polno dobrot!« se je oblizoval mišek.
Lisica Cica je počasi stopala po gozdu in se veselila zaspancev, ki so se prebujali. Spet bo imela dovolj družbe. Čez zimo je vse tako tiho. Skoraj se ne igrajo. Vsi bi samo spali! No, sedaj bo spet pestro na gozdni jasi. Medved je že odprl okno, ježek Bodko je že pomedel po brlogu. Mišek že skače na polju in veverica Vera … Ojej, poglej jo no!
Lisica Cica je obstala. Prav počasi in prav nekoliko ošabno je namreč mimo nje pristopicala veverica Vera. Oblečena samo v kratek puloverček in v kratke hlače. No, res so bile čudovite! Ampak zgodaj spomladi, lepo vas prosim, no!
Na nogah pa, hm, balerinke. Tanke, skoraj brez podplata.
»Spet se boš prehladila,« je lisica Cica zavila z očmi.
»Ne, ne bom se prehladila. Le … moderna sem,« je ošabno spregovorila veverica Vera.
»Lahko si moderen in oblečen letnemu času primerno,« se je tedaj iz bližnje veje oglasila sova Bova.
»Pha, prav ti, ti, ki nimaš pojma, se oglašaš. Zate je značilno, no, da nisi moderna,« je zamahnila s tačko veverica Vera in zavila z očmi. Kaj pa ve, sova!
Hja, značilno za veverico Vero je bilo, da se je požvižgala na pomladna pravila, ki jih določi mati narava. Hotela je biti lepa, pa čeprav jo je malo zeblo v noge.
Res je bilo pomladno sonce toplo in živalim je bilo skoraj malce prevroče, ker so bile še vedno toplo oblečene. Ampak …
Igrali so se na gozdni jasi. Igra s storži je bila za živali zelo zanimiva in napeta. Igra je bila neodločena. Mišek Fišo in ježek Bodko sta bila enako dobra tekmovalca. Joj, kako napeto. Vse živali so bile zbrane in opazovale so tekmo s storži. Tudi veverica Vera. In dokler je sijalo sonce, je ni zeblo. Ampak pomlad je pač takšna, da sonca ni še ravno veliko. Popoldne se že poslovi. In ko se sončni žarki skrijejo za gore, tedaj ima hlad spet svojo moč. Veverico Vero je pričelo zebsti v njenih tankih oblačilih, a je stisnila zobe. Ne, ne bo se oblekla. Potem ne bo več tako moderna. In je stiskala zobe in opazovala igro. Vse, dokler je igra trajala.
Ko se je pričelo mračiti, so se živali počasi poslovile. Si obljubila, da se naslednjega dne spet dobijo in nadaljujejo s tekmo.
In res. Vse živali so prišle. Razen ene. Moderne veverice Vere ni bilo.
»Hm, le kje je,« je zanimalo miška.
»Gremo pogledat,« je predlagala lisica Cica in so šli.
Našli so jo v postelji. Z vročino in bolečin grlom. Nekaj časa so živali posedele ob njej, toda pomladno sonce jih je hitro zvabilo nazaj na jaso, k igri.
Veverica pa je morala ležati v postelji. Pa ravno sedaj, ko so bili najlepši dnevi za igro!
Ah, ne, ne. Bolje malo manj moderen in toplo oblečen, kakor pa najbolj moderen, a le za en dan. Kajne?
