Priljubljen slovenski roman o ljubezni, varanju in zvestobi sebi

Ne me silit, da ti lažem opisuje dve uspešni prijateljici, obe na pragu let, ko se zaveš, da čas in energija nista neomejeni, da stvari, ki jih želiš uresničiti, ne boš mogel vedno znova prelagati nekam v prihodnost, pogosto pa se srečaš tudi s spoznanjem, da je tvoj temeljni projekt – partnerstvo – na preizkušnji.

V romanu se hkrati dogajata dve diametralno nasprotni zgodbi, ki ju povezujejo dialogi obeh prijateljic. Prva doživlja osebno dramo, prevaro moža, grozi ji razpad zakona, v drugi se ob soočanju z izpovedjo prijateljice porajajo vprašanja o meji med odgovornostjo in sebičnostjo ter o pomenu zvestobe sebi ali drugim. Tudi sama je namreč na poti k ljubimcu, ob katerem se počuti znova živo. Je resnico enega težje prenesti kot laž drugega?

Osrednje sporočilo knjige je: ne sodi, ker ne veš. Življenje ni črno-belo, temveč vse vmes. Nič ni zgolj prav ali zgolj narobe, lahko le poskušamo razumeti. Kar pa še ne pomeni, da moramo kar vse dopustiti. A črto vsak potegne pri sebi. In to je njegova odločitev, ne naša.

Takole pravi o knjigi Mojca Fatur:

»Pod krinko ljubezenskega romana se skriva knjiga, ki se te globoko dotakne. Preizpraševanja glavnih junakinj postanejo tvoja lastna preizpraševanja. Njuni zdrsi ti nastavljajo ogledalo, njuni strahovi ti spodmikajo tla pod nogami, njun pogum ti razpre jadra. Ah, kako navdihujoče je, ko te knjiga tako preseneti!

En teden je že, odkar sem jo prebrala, pa še kar utripa v meni. Preizprašuje me o moji lastni zvestobi – zvestobi sebi, svojim sanjam. Preizprašuje me o bližnjicah, ki sem jih ubrala, ker nisem verjela v svojo moč. O moji volji, moči in pogumu. Kdo sem, ko sem najbolj jaz? Ne me silit, da ti lažem!«

Nad njo pa je navdušena tudi Saša Einsiedler:

»Zadnja leta berem zgolj strokovno literaturo. Ko pa sem v roke vzela knjigo, ki jo držiš v rokah tudi ti ta hip, je nisem mogla odložiti. Posrkala me je vso, ob branju so se mi prikazovale slike mojega življenja, spraševala sem se, kako bi se odzvala jaz, ko bi se mi dogajale podobne stvari kot junakinjama v knjigi, kaj bi rekla, kako bi čutila.

V njej nastopamo vsi, vsak na svoj način, življenje se pretaka skoznjo nepredvidljivo in tako resnično, da bi Iris in Karmen takoj povabila na kavo. Poznam ju, ker je del njiju v meni, kot bo del njiju tudi v tebi. Uživaj in se uči, podoživljaj, razmišljaj, prav tako, kot sem jaz!«