Tako kot dnevno diham, pijem vodo in jem, tudi sprašujem. Sebe in druge. Z vprašanji širim dotok informacij v moj center za razmišljanje in odzivanje.
Le še v kletno etažo skočim po kilo jabolk, si rečem. Zagledal sem jo še na tekočih stopnicah. Stregla je pri stojnici za zelenjavo in sadje. Moj tip ženske, kot ga nosim iz pradavnine. Ljubka, nasmejana, obdana s toplo energijo barvaste barve. Sem že naročal korenček. Eno kilo, saj počaka. Ali že dolgo dela tu? Še študira morda? Verjetno veliko prodate? Ste tudi na drugih oddelkih prodajalke tako prisrčne? Vrečke pred menoj se kopičijo. Uf, kako bi vprašal, kako ji je ime.
»Kar Jani mi reci!«
Dovolj, dovolj …
»Še tole zeljnato glavco mi preseci na pol, pa bo res dovolj.«
Ne morem verjeti hladnemu, uradnemu glasu, kot iz Sfinge:
»Zelja, gospod, ne režemo, vzemite tole manjšo glavco!«
In skoraj na ti sva že bila, zdaj pa tole! Prikrijem rahlo razočaranje in jezo. Lahko bi ji bil oče. Zabrusim, moško, odločno:
»Imate nož, pa mi presecite tole glavo na pol, stehtajte, plačam in grem!«
Nisem ji hotel zdaj razlagati, da polovičko že imam doma, lepo plesnivo v hladilniku. Če vzamem celo manjšo glavo, listi pokajo, ko vsakega posebej zvijem v rolo kot palačinko in jo narežem na drobne, fine laske, kot je to delala mama in imam po njej navado. Velika je prevelika, jo daš pol v hladilnik, pa ti gnije in plesni.
Madona, da bo popustila, če se svet podre, glej, koliko sem nakupil! Kam bom s korenjem?
»Si res ne daste dopovedati!! Ne režem zeljnatih glav, gospoood!«
»Pri tej priči, tole na pol ali pa šefa poklicat, kaj se to pravi, lepo prosim. On bo že vedel, ali ima stranka prav ali ne?«
Zdaj sem jo privil. Zdaj gotovo popusti.
»Aaa tako, samo moment!«
Začuti mojo odločnost. Morda kot rahlo grožnjo. In gre okoli stojnice, mimo mene proti izhodu. Tam je pult za manjša popravila čevljev in ključavničar. Jaz pa za njo. Tam so vrata s tablico POSLOVODJA. Potrka, odpre vrata:
»Ti, Tone, en kreten mi hoče polovico zeljnate glave!«
Zdaj trzne, se zdrzne, ko zasluti, da ji visim za vratom, verjetno začuti mojo sapo prav tam. Obrne se, me neumno nedolžno pogleda v oči, tleskne z vekama, da se ji skoraj zaloputneta, gleda mene, gleda gospoda poslovodjo, s prstkom pokaže name in dahne:
»Gospod bi pa drugo polovičko vzel, je možno?«
»Res jih ne režemo, da nam druga polovička ne splesni,« prikimuje in me pomirjujoče poboža s pogledom. »A to ni ta primer. Naredi izjemo, Kati, stori tako, za gospoda!« zasveti Tone takoj zeleno.
»Razumem!« odvrne prodajalka in odgaga k svoji stojnici, jaz pa za njo.
Ne črhnem besedice. Kati torej. Nemo spremljam zibanje v bokih, ponosen na svojo zmago. Plačam, hitro zložim po štiri vrečke v vsako roko, pozdravim in se počutim kot vojskovodja po zmagi in grem.
Tam za pomičnimi stopnicami sem se zadržal na eni kavici in oprezal, da vidim onega kretena, kot je našla svoj izraz, kdaj pride po svojo drugo polovico. Ker če ne pride, znabiti, da ostane polovička kar na zalogi, čez noč v hladilnici, drugi dan pa že rahlo zaplesni.
To so višji zakoni oksidacije, gnitja … Delujejo, če jih poznaš ali ne. In to je tudi trgovčev kalo. Naj ga kar ima, če ne zna prodajati. Jaz vem, da je vsak odnos kupoprodajni. Ali ti prodaš drugemu svojo idejo ali drugi tebi izgovor, zakaj ne! Treba je znati vztrajati, biti dovolj samozavesten, prodoren, celo tekmovalen. Treba je znati vprašati. Jaz sem vprašal za šefa in zmagal! Še sprašuj! Zato eni imajo, drugi pa nimajo.
Novinarji so enkrat ugotovili, da prebivalstvo države z 2 milijonoma prebivalcev letno zavrže 15 tisoooč toooon kruuuhaaaa. To so tudi objavili, potem so pa različni ta podatek uporabljali v smislu presitega naroda, da je kruh še prepoceni, da naj sindikati pred svojim pragom, bla, bla, bla …, da so cene kul, da je najteže sitega nafutrat.
15 tisoč krat 1000 kg je 15 milijonov kg na leto, to je 7,5 kg na leto na glavo prebivalca (dojenčki so všteti), to je 0,625 kg na prebivalca na mesec. Na vsakega živega prebivalca dnevno vržemo stran 20 gramov kruha. Nek zoprn novinar je odkril, da večino kruha zavržejo kar peki in prodajalci, ker ga toliko napečejo in si to lahko privoščijo, saj večinski narod z nakupom kruha plača tudi tistega, ki se pokvari ali posuši.
Dodatno so odkrili, verjetno s pretiranim spraševanjem, da se mnogo ostankov kruha posuši, zdrobi, predela in uporabi koristno. Že za kaj. Za pohanje zrezkov iz kosov trupel kakšnih živali ali razkosanih že mrtvih piščancev.
Tako pohanje pa je za človeka bolj zdravo kot, če zadrema za volanom ali poje zeleno mušnico.
