Tako sem žalosten –
na strehi toži droben vrabček.
Zakaj pomlad, poletje in jesen
tako nenadoma zbežijo,
a zimi konca videt ni
in žarkov sončnih toplih
vsak dan manj se zdi.
Sinička priskaklja,
se žalostno ozira.
Na tleh je zrnja kupček opazila,
a kaj ko mucek velik črn,
pogled naravnost vanjo upira.
O zima ti nemila!
Če bila bi zdaj pomlad,
pred mačkom bi hudobnim
lahko se v travco skrila.
Nato še kos pridrobenclja,
prijatelje posluša.
Kaj tožite čez zimo.
Vsak letni čas ima svoj čar.
Le malo potrpimo.
Ponosni pa bodimo,
ker tudi ko je sneg in mraz
na jug mi ne odletimo.
