Kam zreš, človek,
v svitu bliskov atomske zarje?
Zapredek zvezdnih kopren obzorje,
bosi otrok v ledu severnega sija
nemo obtožuje
črno masivno telo v morju luči,
česa si želiš, po čem hrepeniš?
V zimzeleni gozd se podam,
skozi sneg, skozi krvaveče reke,
a srce, srce je vroče,
laž pred močjo usode
v poslednjih trzajih trepeče.
Poklekni, pred vonjem po smoli!
Med drevesi nikdar nisi sam.
