O Rilkeju, njegovi ustvarjalnosti in poeziji smo v Ventilatorju besed že večkrat pisali.
Za današnji dan:
Kako se nas ptičji krik polasti…
Neko v davnini spočeto kričanje.
Vendar že gruča otrok med igranjem
mimo resničnih krikov kriči.
Kričijo naključje. V tihe višine,
v reže vesolja /ki vanje zdrse/
ptičji kriki kot v sanjah ljudje – /
s svojim vreščanjem zabijajo kline.
Kje smo? Gorje! Kot odtrgani zmaji
švigamo, prosti, srednje visoko,
z robovi iz smeha, ki veter cefra jih. –
Strni, bog petja! kričeče v široko
strugo, da v njej se šume prebudijo
v reko, ki nosi glavo in liro.
(Lirika: Rainer Maria Rilke, Kajetan Kovič, Mladinska knjiga, 1988)
