Naj tokrat začnem na koncu prijetnega literarnega večera z Manco Košir in Ifigenijo Simonović na Kogu. Toliko je že ura, smo se čudili na koncu prireditve. Poltretja ura je minila, kot bi mignil. Ja, če je lepo, čas hitro mine.
Večer, poln energije, si ne bomo zapolnili samo po nasmejanih obrazih, prijetnih življenjskih zgodbah, literarnih usvarjalcih, kot so Hafis in Vitomil Zupan, ampak tudi po poučnih naukih, ki sta jih Manca Košir, pisateljica, novinarka …, ter Ifigenija Simonović, angažirano slovensko pero, ki protestira in tuli, kot jo je opisala Manca, z veseljem delili z občinstvom. »Domača naloga vseh ljudi po 50. letu je, da potujejo vase,« je dejala Manca, ki je in še vedno rada potuje, tako vase kot po svetu. Če je nekoč potovala zaradi dela, danes gre na pot predvsem zaradi sebe.
»Jaz sem vesela vdova,« je nasmejano povedala Ifigenija Simonović, ki je potrebovala kar nekaj časa po moževi smrti, da se je začela smejati. Ko se je v javnosti prvič nasmejala, jo je bilo sram. Šele nato je spoznala, da ljubezni do moža ne bo izdala s smehom. Kot je sama rekla, bi jo njen mož raje videl srečno in nasmejano kot pa žalostno, zateženo in zaprto vase. Ifigenija, ki je pred kratkim dobila za zbirko Konci in kraji Rožančevo nagrado – priznanje za najboljšo esejistično knjigo zadnjih dveh let, je rekla, da je pobiranje del poti. Zato se težav ne boji, saj so del življenja. Veliko let je živela in delala v Londonu, tudi kot lončarka, vendar se je po moževi smrti vrnila nazaj v Slovenijo. Navdušena nad deli Vitomila Zupana je več let vsak dan zahajala v knjižnico in iz njegovih zvezkov prepisovala pesmi, ki jih je Vitomil 7 let pisal v zaporu. Zvezki so bili čisto majhni, vanje pa je pisal z ročno narejenim čopičem, ki ga je pomakal v kavo, kri … Verjetno si lahko predstavljate, kako težko je bilo pisati, pa tudi brati. Po zaslugi Ifigenije se Vitomila ne bomo spominjali samo po romanih, kot je Menuet za kitaro, ampak tudi po njegovi poeziji, ki je izšla v več zbirkah. Ifigenija jih je podarila tudi knjižnici kogovske osnovne šole.
Zaslužen, da se je tako prijeten literarni večer zgodil, pa je domačin Zvonko Pukšič, biokmetovalec ter voditelj joge smeha. Zvonko se je zaradi svoje vesti odločil, da bo začel z ekološkim kmetovanjem. Kmalu je ugotovil, da za zdravje ni dovolj samo hrana, treba je poskrbeti tudi za duhovno človeško plat, zato se je vedno bolj začel zanimati o smejalnih klubih. Tudi sam je postal voditelj joge smeha in z novembrom bo na delavnicah v Ormožu smeh prenašal tudi na vse druge, željne dobre volje. Zato prijazen nasvet vsem: čim več se smejte in svet bo lepši. Oba z Manco, ki z veseljem sledi Zvonkovim naukom ter obožuje hrano z njihove biokmetije, sta tudi zvesta sodelavca Ventilatorja besed.
Da je prireditev tekoče tekla, je poskrbela Alenka Čurin Janžekovič, ki se je dobro kosala z neustavljivo Manco. Vse tri osrednje goste, Manco, Ifigenijo in Zvonka, je povezala preko različnih horoskopov. Na ta račun je bilo veliko smeha pa tudi zabavnih podobnosti. Tudi zvezde kažejo, da so se ti trije ljudje enostavno morali srečati.
Ob koncu prireditve sta spregovorila še Anica Pevec, predsednica TD Kog, ki je prireditev organiziralo, ter domačin Tonček Luskovič, ki je letos izdal knjigo o Kogu in jo podaril Koširjevi. Miklavževski oktet, pianistka Darja Žganec Horvat in solistka Andreja Klinc pa so prireditev popestrili z odličnim izborom in izvedbo različnih slovenskih pesmi.
