Razmišljanje o knjigi Tisoč ptic

0
403

O ustvarjalnosti Andreje Peklar, akademski slikarki, vse bolj cenjeni in uveljavljeni ilustratorki, pri nas in v tujini, smo v Ventilatorju besed že večkrat pisali.  Bralke in bralci naše revije jo poznajo po zanimivem intervjuju in številnih predstavitvah njenih knjig, ki nas vedno očarajo, pritegnejo k branju in razmišljanju.

V roke mi je prišla njena najnovejša avtorska slikanica z naslovom Tisoč ptic (KUD Sodobnost International Ljubljana, 2021).

 

Njegov dom je bila visoka, trdno zidana palača, ki jo je obdajal razkošen vrt,

poln dišečih jasminovih grmov, oranževcev in datljevih palm,

po katerih so se lovile majhne razposajene opice.

Nekje daleč v tem vrtu naj bi živel celo tiger,

a prav zares ga ni videl še nihče.

 

 

Glavni junak slikanice, KRALJ daljne dežele, živi v razkošni palači, a zelo osamljen. Osreči ga le še petje ptic. Nekega skrivnostnega večera ga razneži prav posebna, nežna pesem. Lahko bi jo poslušal dan in noč.

Drobno rajčico želi ujeti. Hm, ko škrtnejo vratca kletke, petje utihne.

 

Kralj se je sklonil k dečku in mu rekel:

»Odprl si vrata mojega srca. Nekoč boš lahko postal moder in pravičen kralj.«

 

Andreja Peklar je o svoji najnovejši slikanici razmišljala:

“Ko sem bila majhna, sem, kadar sem bila na obisku pri babici, najraje sedela za kuhinjsko mizo pred velikim oknom in risala. Pozimi, ko je bil zunaj mraz in sneg, smo na okensko polico postavili ptičjo hišico in vanjo nasuli sončničnih semen. Brž so priletele siničke, liščki, plavčki, dleski, zelenci pa tudi kakšen kraljiček se je znašel vmes. Luščine semenk so kar frčale naokrog, tako so hitele z zobanjem! Včasih sem to lepo pisano druščino poskušala tudi narisati. Morda se je moja knjiga “Tisoč ptic” začela prav takrat, v tisti topli kuhinji, ob oknu, pred katerim so bile pisane ptice. Zagotovo pa je že od takrat v meni ljubezen do ptic, teh lahkotnih, krhkih, svobodnih, nemirnih bitjec, ljubezen, ki sem jo prelila v to knjigo. Prav tako je že od nekdaj v meni očaranost z arhaičnimi kulturami plodnega polmeseca, te čudežne zibelke civilizacije, ki mi je kot otroku burila domišljijo. Mezopotamija, Sumerci, Asurbanipal, Hamurabi, Persepolis… V ilustracijah sem skušala ujeti to dostojanstveno, monumentalno razkošje, kot nekakšen hommage moji otroški predstavi o tem oddaljenem svetu. Zato tudi nisem želela vnašati preveč ornamentalnosti, ki je sicer značilna za ta svet, ampak sem se osredotočila bolj na teksture močnih barv, narejene v tehniki monotipije, kolažirane, na nekakšno “minimalistično” razkošje, ki bi dalo celotnemu tonu knjige drugačno razsežnost. Knjigo sem zasnovala že pred več leti, naslikala tudi nekaj poskusnih ilustracij, potem pa je počakala v mojem lesenem kovčku, kjer hranim osnutke, skice, risbice in utrinke idej. Nekateri se, včasih prej, včasih kasneje, povežejo v celoto.”