Razstava Nora Turato, eto ti na na ogled od 11. septembra

0
35

 

Nora Turato: eto ti na

11.9.–8. 11. 2020

 

 

  • Razstava je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru na ogled od petka, 11. septembra.
  • Kot uvod v razstavo smo pripravili program otvoritvenega vikenda s tremi ponovitvami performansa Nore Turato z naslovom wow this huge wooden horse is great (petek, 11. september, ob 18. in 20. uri ter v soboto, 12. septembra, ob 18. uri).
  • V soboto, 12. septembra, ob 12. uri je v programu pogovor z umetnico Noro Turato, ki ga vodi kurator razstave Vladimir Vidmar
  • Razstava je nastala v sodelovanju z galerijama Gregor Staiger in Lambda, Lambda, Lambda ter Centrom Frans Masereel.
  • Na ogled do nedelje, 8. novembra 2020.

 

Nora Turato: eto ti na

 

 

Naslov razstave eto ti na že na prvi pogled v ospredje postavi prej določeno strategijo dela, kot da bi nakazoval vsebino. Je besedna zveza, ki ne pomeni nič posebnega, neprevedena je sposojena iz drugega jezika in je brez nujne povezave s posebnim kontekstom. Je bolj ritem, takt, zvok kot poved, ilustrativna za neko pomensko področje. Tisto, kar naslov najavi, je dinamični jezikovni pastiš Nore Turato, delo, ki v raznoterih medijih kombinira hitro leteče fragmente našega z lingvističnimi dražljaji nasičenega vsakdanjika. Od oglaševalskih sloganov do političnih parol, od slengovskih besednih iger do instantnih življenjskih modrosti vpijoče barvit kompendij glasov Nore Turato predstavlja jezikovno krajino digitalne dobe. Ta jezik bolj kot racionalni jemlje kot afektivni argument, vendar tisto, kar pokaže njeno delo, je od nas neodvisno življenje jezika. Jezik zanjo ni nekaj, čemur gospodarimo, temveč nekaj, kar nam v svoji neskončni igri vselej vriva pomene.

 

Kurator razstave je Vladimir Vidmar.

————————————————————————————————————————

Program otvoritvenega vikenda

Nora Turato bo trikrat izvedla performans wow this huge wooden horse is great.

 

Petek, 11. 9., 18.00 in 20.00
Nora Turato: wow this huge wooden horse is great, performans

Razstava je na ogled med 18.30 in 20.00 ter 20.30 d0 22.00.
V času izvajanja performansa ogled razstave ni mogoč.

Sobota, 12. 9., 12.00 in 18.00
Ob 12.00 pogovor z Noro Turato, vodi ga kurator razstave Vladimir Vidmar.
Ob 18.00 performans wow this huge wooden horse is great.

Udeležba na performansih in pogovoru je omejena, obvezne so najave na: trgovina@mglc-lj.si. Brezplačno.

 

Program se izvaja po navodilih NIJZ.

 

———————————————————————————————–

Nora Turato

 

Nora Turato (rojena leta 1991 v Zagrebu) je umetnica, ki živi in dela v Amsterdamu. Z uporabo različnih, a tesno prepletenih medijev gradi prakso, v kateri se poigrava s hitrostjo jezika in ready-made spletnim besednjakom. Gradivo, iz katerega črpa, prihaja iz različnih virov; to je zbirka prisvojenih besed, stavkov, drobcev in citatov iz filmov, oglaševanja, literature, klepetov, gledališča in družbenih medijev. Študirala je na akademiji Gerrit Rietveld v Amsterdamu in Werkplaats Typografie v Arnhemu in bila rezidentka na Rijksakademie van Beeldende Kunsten v Amsterdamu. Doslej je razstavljala in izvajala performanse v galerijah in muzejih: Sammlung Philara, Düsseldorf (2020), Beursschouwburg, Bruselj (2019), Kunstmuseum Liechtenstein, Liechtenstein (2019), Serralves Museum of Contemporary Art, Porto (2019), Bunkier Sztuki Contemporary Art Gallery, Krakov (2018), fffriederich, Frankfurt (2018), La Plage, Pariz (2018), Muzej sodobne umetnosti Serralves, Porto (2018), Bielefelder Kunstverein, Bielefeld (2018), mumok, Dunaj (2018), Metro Pictures, New York (2018), UKS, Oslo (2018), Manifesta 12, Palermo (2018), Vleeshal Centre for Contemporary Art, Middelburg (2018), Centre d’Art Contemporain Genève, Ženeva (2017), 32. grafični bienale Ljubljana, Kriterij rojstva, Ljubljana (2017), Bonner Kunstverein, Bonn (2017), Kölnischer Kunstverein Cologne, Köln (2017), Inštitut za sodobno umetnost KW, Berlin (2017), in Neuer Aachener Kunstverein, Aachen (2017). V bližnji prihodnosti bo razstavljala v centru Pompidou v Parizu, Centru za sodobno umetnost Wiels v Bruslju in Frans Masereel Centrumu, Kasterlee.

 

————————————————————————————————————–

Podpis del

 

Nora Turato, iz knjige pool.

—————————————————————————————————————

Besedilo kuratorja razstave eto ti na

 

Ko se prvič znajdemo na performansu Nore Turato, je to eden tistih trenutkov v življenju, ko ne vemo točno, kaj se je pravkar zgodilo. Naenkrat smo hipnotizirani zaradi kričeče mlade ženske, kar verjamemo in sledimo njenemu hitremu in odločnemu izpovedovanju najrazličnejših ready-made resnic, od poceni modrosti družabnih medijev, generičnih logorej, potegnjenih iz toka zavesti, do dislociranih fragmentov pop in visoke kulture. Ne razumite me narobe, ne gre za klasično izkušnjo ljubezni na prvi pogled: naša kultura je izpade “histeričnih žensk” davno spravila daleč od oči javnosti, tukaj pa imamo žensko, ki nam to izkušnjo vrača, vpije na nas, pači se. To, kar govori, nima a priori razsvetljujočega ali emancipatornega učinka, prav nasprotno: celo tisto, kar v vsej tej logoreji prepoznamo kot fragmente resnejše provenience, je povsem kontaminirano z najbolj trivialnimi fragmenti iz greznic interneta. Očitno je torej, da v ospredju niso pomeni, prav nasprotno, Norino delo bolj zveni, kot pomeni. Vendar pa ne moremo reči, da nam ne govori. Čeprav jih je iluzorno razvozlavati kot seštevek pomenov različnih fragmentov, je v njenih jezikovnih zvarkih nedvomno nekaj, kar nas nagovarja, kar trdi nekaj o nas in pri tem deluje nelagodno, mogoče celo politično.

 

Zdi se, da delo Nore Turato ne govori samo o jeziku digitalne dobe, temveč tudi o jeziku na splošno. Nedvomno je res, da specifike njenega dela neposredno izhajajo iz našega postresničnega vsakdanjika, v katerem se v neskončni množici jezikovnih dražljajev pomeni razblinjajo, jezik pa postaja bolj senzorični dražljaj kot sredstvo nagovora. Vsekakor je ta deflacija pomena, potrošnost jezika v digitalni dobi pomemben, vendar mogoče ne ključen poudarek prakse Turatove. Kaj je pravzaprav rezultat naključnega srečanja glasov v njenih performansih in videih, sestavljenkah raznoterih stavkov in povedi, ki jih ne povezuje nič drugega kot oseba umetnice? To, da naključna srečanja glasov porajajo naključna srečanja pomenov. To dobro znano potezo jezika kot sistema ponazarjajo fenomeni, kot je homonimija, besede, ki se po naključju isto slišijo, imajo pa različne pomene. Ne manjka mehanizmov, ki izkoriščajo to dimenzijo jezika; tako, recimo, delujejo vici in besedne igre. To počne tudi poezija, in sicer podobno, kot to dela Nora Turato: poezija v sekvenco povezuje elemente ne po kriteriju tega, da so nosilci pomena, temveč po nekem bolj formalnem kriteriju. Podobno kot poezija njeni performansi bolj zvenijo, kot pomenijo. Vendar takšno “abstraktno” ustvarjanje sekvence, to, da si sledijo povedi, ki se skupaj dobro slišijo, neodvisno od tega, kar sporočajo, ne abstrahira pomena, temveč ustvari neko drugo asociativno linijo. “Moje delo je neka vrsta neuspele abstrakcije,” pravi Turatova. Neuspele zato, ker ustvarjanje jezikovnih sekvenc ne po kriteriju optimalnega sporočanja pomena, temveč po formalni poti, ne pomeni izogibanja pomenu, temveč dovoli, da spregovori nekaj drugega, nekaj, kar ni nujno naša zavestna intenca.

 

V ustvarjanju Nore Turato je na delu določen presežek, ki je vpisan v sleherni jezik. Gre za neko nečistost strukture, ki omogoča, da se iz naključne oblikovanosti jezika pripravi nekaj več, kot je zgolj komunikacija. S tem, da daje prednost naključnim formalnim povezavam fragmentov pred pomenskim, s tem, da njena dela obvladuje logika, ki ne temelji na smotrno naravnani komunikacijski akciji, temveč jo uravnavajo na videz arbitrarna ujemanja, v delih Turatove ne spregovori zavedni jaz, temveč subjekt želje. Ni torej naključje, da se v njenih performansih izmenjujejo glasovi, da v nekem trenutku besno izpoveduje svoja notranja stanja, v drugem pa recitira generične kulturne tekste ali poje oglaševalske jingle. Njena dela delujejo kot zapisi kolektivnega nezavednega digitalne dobe, naših travm in želja. Zato v njeni praksi ne preseneča vizualna govorica oglaševanja. Monumentalne, predimenzionirane stenske slike, ki pulzirajo v sijočih barvah in vsrkavajo prostor, kombinirajo fragmente umetničinega rokopisa in klasičnih tipografij vizualnih komunikacij, tistih, ki v našem kolektivnem imaginariju bodisi zapovedujejo bodisi vabijo. Iz oglaševalskega registra izhajajo tudi njena dela na emajlu, moment vintage estetike javnega sporočanja iz prvih desetletij 20. stoletja, ko so reklame na emajliranih ploščah vzgajale prve generacije množične potrošnje ali bile podlaga mestni signalizaciji. V reartikuciji Turatove te v pisanih abstraktnih barvnih poljih, v okvirjenih napisih, podobnih fatalističnim opozorilom na škatlah cigaret, kombinirajo dekonstualizirane fragmente naše jezikovne krajine, ki zabavajo in šarmirajo, čeprav ne vemo točno, o čem govorijo in na kaj se nanašajo.

 

Delo Nore Turato osvobodi znak. Označevalci v njenih delih od performansov prek videov do stenskih slik ter del na emajlu in plakatov zaživijo lastno življenje, skoznje spregovorijo nezavedne želje. Zato je izkušnja njenega dela pogosto podobna psihoanalitski tehniki prostih asociacij: elemente asociativnih verig povezuje samo oseba umetnice, njihova “logika” temelji na naključnih odnosih bližine v verigi, ki je ne definira razumljivo in univerzabilno pravilo. To ni nikjer bolj vidno kot v njenih videih, v katerih se na črni podlagi izmenjujejo z belo zapisane besede, ki jih izgovarja ali poje umetnica. Skorajda otipljivo je nezadržno drsenje, neobvladljivost asociativne verige, ki podprta z odločnim glasom umetnice drvi v neznano, neobvladljiva in nikoli dejansko zaključena. Nekdo je ob eni od njenih predstavitev zapisal, da je kljub njeni artikuliranosti v mnogih medijih v njenih delih medij dejansko Nora. To drži. Nora Turato postane medij jeziku, ki je dejanski gospodar: vendar pri tem ne gre za jezik zavestnega, intencionalnega govorca, temveč jezik kot presežek, tisti, v katerem se vedno izreče več, kot je zavestni govorec želel. Ta jezik-gospodar v svojem delu materializira Nora Turato, s čimer ji uspe pripeljati na dan vsa nelagodja naše digitalne dobe.

 

Zato je tudi neprevajanje – njena dela sestavljajo besedila v angleščini s priložnostnim ekskurzom v materno hrvaščino – več kot vztrajanje pri trendovski lingua franca našega časa: jezikovna dimenzija, na katero meri njeno delo, izhaja prav iz tistega neprevedljivega v vsakem jeziku. To je tisto, kar v Norinem delu omahuje med zvokom in smislom in je povezano prav z naključno oblikovanostjo označevalcev določenega jezika, ki pripravi več, kot je sporočeno. Naključna ni niti svojevrstna ploskovitost, ki preveva postavitve njenih razstav: sijoče barvne ploskve, popisane z različnimi tipografijami, plakati, sijajne emajlne plošče. Vse kažejo jezik kot fenomen površine. Subjekt želje, ki v njenem delu mimo zavednega govorca pride do besede, ni nekaj, kar se skriva v temnih globočinah skritega, primordialnega. Prav nasprotno, vedno je pred nami, vedno se vpisuje v površino jezika, le da na pozitivistični vsakdanji uporabi jezika njegova logika uhaja. Vendar ne pri delu Nore Turato: to mu prepusti besedo.

 

Vladimir Vidmar

 

 

————————————————————————————————————————-

Informacije

 

Razstava je na ogled od 11. septembra do 8. novembra 2020, od torka do nedelje, od 10. do 18. ure.

Dan odprtih vrat: Dan odprtih vrat MGLC – ob Evropskem tednu mobilnosti, nedelja, 20. 9., 10.00–18.00.

Več informacij, stiki za javnostmi MGLC: karla.zeleznik@mglc-lj.si, 01/241 38 09

 

S podporo: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana