V mesecu avgustu nas je z razstavo svojih izdelkov v vitrini ustvarjalnosti presenetila in razveselila gospa Ružica Mujič iz Medošev. Rodila se je v Slavoniji, kjer ima še sestro in brata. V rodnem Djakovu (50 km od Slavonskega broda) je obiskovala osnovno šolo in se potem začela učiti za kuharico, saj jo je vse v zvezi s kuhanjem neizmerno veselilo. Mlada se je tudi poročila. Ker v Slavoniji ni bilo veliko možnosti za delo, je v Slovenijo najprej prišel njen mož – tu je že bila njegova sestra, ki si je našla delo v tovarni Delamaris v Izoli. Eno leto za možem (1974) je pripotovala tudi Ružica. Najprej je delala v tovarni Arrigoni, ko je dokončala šolanje, pa se je zaposlila kot kuharica v gostinstvu. Zadnja štiri leta dela na pošti v Kopru.
Z možem sta odkupila hišo v Medoših in si ustvarila družino. Rodili sta se jima dve hčerki in sin, zdaj pa imata že šest vnukov. Od babice sta se ljubezni do kuhanja nalezla tudi dva vnuka: »Ko sta bila otroka, sta začela kuhati pri meni, vedno sta me spraševala, kako se kaj skuha, kuhanje jima je bilo res všeč. Nato sta se oba vpisala v gostinsko šolo. Eden že dve leti samostojno dela kot kuhar v hotelu Delfin, drugi še hodi v šolo.«
Ker si je v Sloveniji ustvarila dom in družino, se tu počuti doma: »Tu imam vse, tudi dobre sosede. Sicer se ne obiskujemo, a se vedno pozdravimo, se spoštujemo. Domov ne grem več rada, čeprav pogrešam brata in sestro. A ko grem v Slavonijo, postanem žalostna, ker je tam pokopana moja mama.«
Ročna dela je vzljubila že v otroštvu, najprej doma, ko jo je mama naučila različnih načinov vezenja, tudi s križci, kvačkanja, šivanja in pletenja, potem pa tudi v šoli, kjer so se takrat še učili ročnih del. Gospa Ružica pravi, da so v Slavoniji ročna dela še danes cenjena. Posebno na vasi se ženske veliko ukvarjajo z ročnimi deli. Vezejo pregrinjala za postelje, zgornje rjuhe, prevleke za blazine, brisače, prte. Enkrat na leto prirejajo tudi festival narodnih noš in vsa oblačila za narodne noše, od rute do platnenega krila, so lepo okrašena z izvezenimi »velikimi, bogatimi, gostimi rožami«. Spomni se, kako so imeli navado, da so za poroko okrasili konja in voz z velikimi, do dva metra in pol dolgimi platnenimi brisačami, ki so bile ročno okrašene z vezenimi vzorci. Te brisače so potem podarili botrom, kar je še danes običaj, le da z njimi ne pokrivajo več konjev, ampak avtomobile. Te velike brisače botri shranijo za spomin, manjše pa so seveda tudi za uporabo.
Gospa Ružica je pred tremi leti dobila v dar veliko belega svilenega traku. Takrat je začela kvačkati košarice: »Najprej sem začela delati majhne košarice, da vidim, kako to zgleda. Ko enkrat začneš, potem gre kar samo naprej. Ideje kar prihajajo, roke kar same primejo kvačko! Nato sem delala še večje košarice različnih oblik, okrogle, podolgovate, kvadratne. Uživam v delu, to me zabava kakor otroka!« Iz svilenih trakov dela poleg košaric tudi denarnice in torbice različnih oblik in velikosti, od takih za ščipalke do tistih za mobitele ali namiznih košaric za čokolatine, bombone…: »Vnukinji pa sem naredila tudi majhno košarico za labello.« Iz tankega »cvirna« – belega ali raznih barv – kvačka namizne prte, ki so lahko okrogli, pravokotni ali kvadratni: »Pa tudi vazice delam, samo te je treba »poštirkati«, da stojijo lepo pokonci. Ko sem se nekoč peljala z avtobusom domov, je na neki postaji vstopila gospa v prekrasnem kvačkanem kostimu. Tako mi je bil všeč, da sem na skrivaj z mobitelom fotografirala košček krila, potem pa sem doma preštudirala vzorec. Štiri mesece sem porabila, da sem si nakvačkala krilo, zdaj ga moram samo še sešiti in prišiti podlogo. Pletenje pa mi ne gre preveč od rok. Znam splesti samo šal in kapo, drugega nič. Moja mama pa je znala splesti veliko stvari. Ampak za letošnjo zimo pa si bom nakvačkala šal iz tanke volne, da vidim, kako to gre!« Gospa Ružica večino svojih izdelkov podari za praznike in tako razveseli svoje sorodnike in prijateljice. Včasih pa dobi tudi kakšno naročilo, posebno za velikonočne praznike si kdo želi košarico za blagoslov jedi.
Izdeluje pa tudi zanimive okraske za na mizo, o katerih sem želela izvedeti kaj več: »Prvič sem tako košarico videli pri hčerki doma. Bila je modre barve in mi je bila všeč. Ko sem se vrnila domov, sem premišljevala, kako je to narejeno in kako bi lahko sama to naredila? Iz česa je ta košarica? Nato sem »pogruntala«, da je narejena iz mrežice za fasado! Mož mi je v Kopru kupil tako mrežo in začela sem delati. Če mi prvič ni uspelo, sem poskušala še in še, dokler ni bil izdelek narejen tako kot sem želela. Imam veliko potrpljenja za ročna dela, če se zmotim, lahko podiram in potem nadaljujem, saj uživam, ko je izdelek končno narejen!«
Ker sediva sredi knjižnice, med knjigami, pove, da ima doma veliko knjig in da je včasih zelo rada brala: »Tudi zdaj sem si rekla, da bom spet začela brati, vsaj zvečer pred spanjem, saj imam raje knjige kot TV. A čez dan imam toliko za postoriti. Ko se usedem, da bi si odpočila, pa začnem kar kvačkati. Roke kar same grejo! To je moja sprostitev, to je moj počitek. Najbolj mi je škodilo, ko sem bila bolna in so me roke tako bolele, da nisem mogla kvačkati. Takrat mi je mož rekel: ‘Si boš vsaj roke spočila’.«
»Pa imate še kakšne načrte za naprej?«, sem radovedna. »Rada bi še vezla na star način, na platno, kot smo to delali v Slavoniji.«
Ko se pogovarjam z njo, poslušam njen zvonki glas in opazujem iskreče oči, se mi kar zdi, da mora tako topla, iskrena oseba imeti najbrž tudi veliko ljubezen do živali in rož. Ko jo povprašam o tem, vzame iz torbice mobitel in pokaže slike prekrasnih rož, ki polnijo korita na njenem dvorišču in gredice v vrtu: cvetoča drevesa, pelargonije, kaktusi, vrtnice: »Kaktusi in vrtnice so moje najljubše rože. Moj največji kaktus je visok 1,30 cm. Zelo lepi so njihovi cvetovi. Nekateri cvetijo samo 24 ur, drugi ves teden. Tudi pozimi so zunaj. Imamo pa tudi zajčke in želvice, včasih smo imeli ribnik z ribicami. Želvice imamo zaradi vnukov. Radi imajo živali in ko pridejo na obisk, grejo najprej pogledat zajčke in želve.«
»Je na vasi lepo živeti?«, jo vprašam. »Najlepše. Imamo lepe razglede na vse strani. V poletni vročini se vsi v vasi držimo bolj doma in vladata tišina in mir. Ko se bliža večer in se malo ohladi, se sliši iz vseh dvorišč klepetanje, kakor bi žgoleli ptički, vas oživi. Včasih slišimo srne in srnjake, ki pridejo čisto blizu hiš. Ob lepem vremenu gremo na sprehod do Kroga, si ogledamo konjičke. Trgovina je v Kortah, avtobus tudi redno vozi, tako da nam ničesar ne manjka.«
Pot do prijazne, ljubeznive, vesele, radožive gospe Ružice Mujič mi je je odprl nihče drug kot urednik Mandrača, gospod Drago Mislej Mef. Najprej me je v e mail nabiralniku čakala pošta s fotografijami njenih izdelkov, sledil pa je še njegov telefonski klic. Tako sem navezala stik z gospo Ružico in res sem vesela, da sem spoznala tako prijetno osebo.
