Robert Lozar: Iz čopiča v globino neba

0
81

Andreja Peklar je ugledna otroška ilustratorka, ki že desetletja preseneča s svojimi izvirnimi knjižnimi projekti in razstavami ilustracij, uspešno se je preizkusila tudi kot scenografinja v lutkovnih predstavah. Tokrat se predstavlja z risbami in skicami, ki so povsem avtonomna dela, čeprav lahko v njih opazimo nekatere elemente, ki jih uporablja tudi v svojih ilustracijah.

Njene risbe zaznamuje neposrednost in spontanost zapisa, zdi se, kot bi se podoba kar sama prelila ali zarisala v belino temeljnika. V risbah s tušem je to še posebej razvidno. Kot bi se podoba in materija združila v neko novo spojino, substanco, v kateri se v nekakšnem alkimističnem skrivnostnem procesu združijo nosilec, se pravi papir, čopič, tuš, ki se razliva iz njega in seveda prizor, v katerega se zapiše zgodba.

Peklarjeva svojih risb nikoli ne ‘dokonča’. V najboljših risbah ji uspe ujeti trenutek, ko se prizor zaokroži, ko zavibrira prostor in se detajli, ki sploh niso določeni, narisani, kot v kakšni čarovniji kar pojavijo. Gledalec je prav presenečen, ko opazi, da jih v risbah ‘ni’. Potem pa znova pade na ‘finto’, detajli vzniknejo, figure ali prizori narave ali mesta oživijo, oblaki nad njim se zavrtinčijo, znova se razbesni nevihta.

Slikarka zelo prepričljivo prikaže občutenja, ki so jo spodbudila k tem zapisom, ki so se utelesila v teh sledeh čopiča ali risala. Posamezniki, ko se posvečajo sami sebi ali pari, ki so združeni v intimnih trenutkih, tesnoba, ki jo prežame, ko se nad mestom valijo grozeči nevihtni oblaki.

Značilnost njenih risb je tudi belina, ki obdajajo figure ali prizore. Pogosto se risba odvije nekje v sredini formata in se skoraj izgubi obkrožena s svetlobo papirja. Kot bi se izvila iz nekakšne svetlobe prazačetka. Tudi zaradi tega njene risbe delujejo pogosto zelo slikarsko, ker papir ni zgolj površina, po kateri se giblje črta in govori svojo zgodbo, ampak se odpira v prostor, v globino.