V tem mesecu si lahko v vitrini ustvarjalnosti v Mestni knjižnici Izola ogledate prekrasne vezenine gospe Narcise Antonac. Rojena je bila v Trstu, pravzaprav v kraju Domjo, ki spada pod občino Trst. Tam je končala tudi osnovno šolo. Spominja se, da so imeli v šoli dvakrat na teden predmet ročna dela. Deklice so se učile šivanja, pletenja, vezenja, kvačkanja, fantje so delali z glino, lesom… »In kar se Janezek nauči, to Janez zna«, pravi Narcisa. »Ljubezen do ustvarjanja je ostala, ročna dela so postala moj hobi. Začela sem že s šestim letom, najprej s preprostimi vezi…«
Njen oče, Šturman Jože, se je rodil v Mačkovljah. Kot Boris Pahor, Narcisin najljubši pisatelj, se je tudi oče Jože boril za pravice Slovencev. Bil je soustanovitelj osnovne šole Mare Samsa v Domju. Tja so hodili tudi otroci iz vasi Karmenka. Fara je bila v Ricmanjih, saj v Domju ni bilo cerkve. V Ricmanjih je bil 19. marca, na dan sv. Jožefa, velik praznik.
V času druge svetovne vojne je bila v njihovi hiši tri mesece tiskarna Morje. Vodil jo je njen oče. Tiskali so letake in drugo gradivo za partizane. V sosednji hiši je bila javka – tja so prihajali iskat gradivo, da so ga potem raznosili naokrog. Po treh mesecih je bila tiskarna izdana. Takrat so prišli esesovci in vse družine, ki so živele v bližini, za kazen odpeljali v taborišče. Samo enemu je uspelo skočiti s kamiona in se je rešil. Oče je nato tiskarno preselil najprej v neko drugo hišo, nato na Socerb.
Leta 1956 je štirinajst let stara Narcisa z mamo, očetom in sestro prišla v Izolo. »Za Slovence je bilo takrat v Trstu življenje zelo težko. V Trst so prišli ezuli iz Istre, se vpisali v krščansko stranko, povsod so imeli prednost. Če si delodajalcu prinesel slovensko šolsko spričevalo, te niso sprejeli. Tudi moja sestra ni dobila službe, čeprav je končala knjigovodsko šolo. Pred nami je v Izolo že prišlo nekaj slovenskih družin iz Trsta. Oče jih je poznal in tako so nam pomagali.« Oče Jože je bil zelo aktiven tudi v Izoli.
V Piranu, v tedanji trgovini Moda na Tartinijevem trgu, se je Narcisa začela učiti za trgovko. Leta 1958 se je kot vajenka zaposlila v trgovini Soča v Izoli. Podjetje Soča je imelo takrat v Izoli kar sedem poslovalnic. V njih so prodajali železnino, čevlje, elektromaterial, barve, kozmetiko, pohištvo, konfekcijo, pozamanterijo in metražo. Narcisa je prodajala pozamanterijo – sukance, prejice, gumbe, trakove, elastike in metražo – blago na meter. Ljudje so takrat še šivali doma, saj še bilo naprodaj toliko konfekcije. Nato je naredila poslovodsko šolo. Kot poslovodkinja je veliko potovala po Sloveniji, si ogledovala, izbirala in naročala blago. Največ je sodelovala s tovarno Labod iz Novega mesta. Spominja se, kako kvalitetni izdelki so prihajali iz slovenskih tovarn, tako tekstilnih kot drugih. »Nekako do leta 1985 so v našo Sočo prihajali kupovat Tržačani, medtem ko so domačini od tu hodili po nakupih v Trst… Veliko smo delali, pa ne toliko zase, ampak za podjetje. Imeli smo veliko nadur, ki nam jih ni nihče nikoli plačal. Ko smo se upokojili, pa so kar pozabili na nas, niti za novo leto se nas niso spomnili. Zdaj pa ni več niti trgovin, niti podjetja Soča, niti drugih tovarn…«, pove Narcisa z grenkobo v glasu.
»V Soči smo imeli kar dve nadstropji, v drugem so prodajali perilo, moške srajce… Celo delovno dobo sem bila zaposlena v tekstilni trgovini. Prodajala sem tudi gobeline z že narejenimi risbami. Imela sem deljen urnik, družino, moža in dva otroka, gospodinjstvo. Moja ljubezen do ročnih del pa je ostala. Pletla sem, šivala, vezla, izdelovala gobeline. Največ sem delala zvečer, med poslušanjem italijanske televizije. Ročna dela so me sproščala. Kakšno vezenino sem včasih delala tudi po dve leti. Enostavni vezi gredo hitro, polnjenje, na primer pri rožicah in listkih, pa je zamudno.«
Narcisa Antonac je upokojena že dvajset let. Ročna dela jo še mikajo, a ker ji nagaja vid, ne veze več. Njene oči se prehitro utrudijo, ne vidi več vdeti nitke v šivankino uho. V zadnjih dvajsetih letih je izvezla le eno rjuhico za svojo vnukinjo. Še vedno pa rada zahaja v knjižnico, kjer si je tudi izposojala revijo Mani di fata. Veliko idej in vzorcev za ročna dela je našla prav v tej reviji. »Odkar je nimate več, jo zelo pogrešam. Ko sem ovdovela, sem začela pogosteje zahajati v knjižnico. Še iz mladosti se spomnim knjige z naslovom Rebeka. Vsebina mi je bila zelo všeč. Prav v njej sem dobila idejo za vezenje inicialk. Sicer pa sem, med drugimi, prebrala vse knjige Borisa Pahorja. Odkar imamo njega, se je življenje Slovencev v Italiji izboljšalo, čeprav se še vedno najdejo ljudje, ki nas zaničujejo. V vašo knjižnico rada pridem tudi na razna predavanja in prireditve.«
Narcisa Antonac živi v pritličju hiše nasproti izolskega tovarniškega dimnika. V prvem nadstropju živi njena sestra. Vse njune tete, strici, bratranci in sestrične še živijo v Domju in okolici. Včasih so se obiskovali vsak teden. Še vedno so ostali zelo povezani. Narcisa se veseli družinskih praznikov, svojih otrok, vnuka in vnukinje, sorodnikov in prijateljev. Za praznike jim rada kaj dobrega speče .
V Domju, njenem rojstnem kraju, je danes zelo razvejana kulturna dejavnost. Poleg drugih skupin so v kulturnem domu Tone Ukmar dejavni kar trije pevski zbori: moški pevski zbor Fran Venturin deluje že okrog 40 let, mladinski pevski zbor je nastopal tudi na festivalu Primorska poje, otroški pevski zbor pa vodi njena nečakinja Suzana Žerjal.
Vabljeni k obisku Mestne knjižnice Izola in ogledu razstave ročnih del Narcise Antonac! Pa lepe praznike!
