POGOVOR DVEH EMBRIEV
Tam ne živi že pet tisoč let.
Drviva tja skozi vrata.
Kdo bo potem dal piti? Žejen.
Ne poznam še žeje.
Vlečem tipalke skozi opno.
Tam ne živi že pet tisoč let.
Kdo? Videla bova. Glej, kri mi teče.
Izlij jo v žile, izlij! (Miklavž Komelj: Iz zbirke Rosa, 2002)
S čutili človekov um zre okolico, jo zaznava, sprejema dražljaje, iz njih ustvarja z besedami sestavljene misli, razlage, ugotovitve, občutja in navodila svojemu telesu in okolici.
Človeštvo je del velikega načrta, po katerem je nastalo Stvarstvo, in se razvija po ustreznih evolucijskih zakonih. Vse je ustvaril Stvarnik in živi v Stvaritvi. Je vseprežemajoč, je v vsakem delcu Stvaritve, povsod in večno. Da bomo spoznali, da je On naš Oče, da je vsepovsod v nas in zunaj nas, bomo potrebovali znanja, volje, hrabrosti, vztrajnosti, ponižnosti … Lahko mu bomo rekli Vir življenja, Resnica, Eno, Vse, Bog, Izvir, Ustvarjalnost, Moč …, lahko ga bomo klicali po imenu, ki smo mu ga dali mi ali že kdo pred nami. Odvisno od tega, kateri Njegov del je bolj prisoten v našem zavedanju. Najpogosteje ga imenujem Ljubezen.
Nocoj bo govora o Ljubezni
in jutri zvečer prav tako.
Pravzaprav ne vem za nič bolj primernega,
o čemer bi lahko govorili,
dokler ne bomo umrli!
(Hafis-Šems ed-Din Muhamed, 1321–1389)
Na planetu Zemlja se iz generacije v generacijo povečuje število ljudi, ki so pozorni in ljubeči in častijo, občudujejo in spoštujejo vse, kar je tega vredno. Hrani jih Ljubezen in oddajajo Ljubezen.
Sonce brezpogojno ljubeče s Svetlobo in Toploto hrani vse v svojem sistemu. Hrani se z Ljubeznijo, ki prihaja z nivojev, ki so višji od fizičnega univerzuma.
V 20. stoletju je uspelo ljudem pobiti več kot 150 milijonov soljudi. Nekateri viri ugotavljajo, da celo nekaj milijonov manj.
Nisem moje telo, niti nisem um. Sem duša, iskra življenja, z nevidnimi nitmi povezan z Virom in z vsem. Začasno domujem v človeškem telesu. V čudovitem, od vseh fizičnih teles najvišje razvitem, človeškem telesu.
Velikokrat sem se že rodil v telesu rastline, živali ali človeka. A le v človeškem telesu je možno spoznati svojo pravo naravo in poiskati pot domov, k Izviru Življenja. Na tej poti se vprašam: Kdo sem? Od kod prihajam? Kaj je moja glavna naloga v tem telesu na Zemlji? … O tem bi ti srčno rad nekaj zaupnega povedal. Se pogovoril s teboj … O tem, kako se je vse odvijalo, ravno tako prav, da zdaj končno vem!
Tokrat sem se rodil kot fantek …
Toliko sva si že blizu, v tejle vrstici sva, skupaj, da si lahko mirno zaupava. Tudi kaj bolj intimnega.
Grem oni dan z regresijo do svojega rojstva. Ta posebna metoda, da se spomniš stvari, ki si jih doživel, pa kot da se jih ne spomniš, celo veš, da jih nisi doživel. Sploh o njih ne razmišljaš, ker tudi če si jih doživel, niti ni pomembno, oziroma veš, da je take reči običajno doživeti, celo zagotovo si jih. Niti slutiš ne, da pa so tako in tako zapisane v tebi. Do zadnje pičice. Vse. Običajna zavest se tega ne spomni. Seveda verjamem, da so vsi podatki v nas zapisani. O nas in o vsem. Celo od velikega poka, nekakšnega skupnega prazačetka tega vesolja in vseh vesolij, ko še ni bilo nič oziroma še malo pred tem ničem, ko je bilo vse, kar je bilo potrebno, da je zdaj to, kar je in kar še bo.
Regresija je torej postopek, ko se spomniš teh pozabljenih reči, dogodkov iz preteklosti. Zdaj, v tem življenju, sem bil rojen v majhnem osončju, na še manjšem planetu Zemlja, na koščku kopnega, v državici Jugoslaviji, ki se je razbila na zdaj že samostojne koščke, v koščku, ki je zdaj zlepljen z večjim kosom, Evropo, in ima ime država Slovenija, v glavnem mestecu, ki ima ime Ljubljana, na stari Šlajmerjevi ulici, v največji možni sobi z osmimi posteljami.
Z glavco naprej!
Lezem ven, ves sluzav, zdrizast, drsim, z glavco naprej, je res, a na tleh stare, okrušene rdečerjave ali morda celo oker ploščice. Groza! Fuge razpokane. Pa pravijo, da dojenček ne vidi. Jaz pa z izbuljenimi prestrašenimi očkami naprej in dol, dol! Bil je pospešek prostega pada že takrat 9,81 na dve decimalki. No, zdaj so vse prenovili, mislil sem, da se bom ubil.
A me ni zadnji trenutek nekdo zgrabil za noge. Zadnji, zadnji. Uff, prestrežen, rešen! Komaj si oddahnem, me dvakrat useka po riti lopatasta roka, pa ji nisem nič naredil. Še poznal je nisem. Zatulim, zakričim, zarjujem. Nemočen. Že tako me vse boli, glavico imam čisto iznakaženo od tega nemogočega prerivanja skozi veliko premajhen vhod na ta svet. Lažje bi mi bilo, če bi že takrat vedel, da je izhod na naslednji, lepši svet, še ožji, tako pa …
Pa še tako sam. Brez ene same plombe, kot se reče. Sam, sam, sam. In mi gre in z rabljenimi škarjami prereže edino vidno vez mojega drobcenega telesca z materjo. Nasilno ločen. Obsojen na ločenost, osamljenost.
K sreči mi pride pod roke knjiga, da je lahko svet kot volja in predstava. A to je bilo kasneje. Zdaj, v tem trenutku pa nisem imel nobenega oprijemališča, nobene tolažbe. Sploh pa se nisem mogel spomniti nič tehtnega glede časa niti prostora, ali sploh obstajata, in kot se je kasneje izkazalo, da sta le predstavi občutkov.
Od tega šoka si še do danes nisem opomogel!
Rojen za trpljenje!
Pa ti? Sploh, če si ženska. Morda nikoli ne boš vedela, kaj pomeni biti devet mesecev privezan na edini vir življenja, ki je čisto nasprotnega spola, ti pa si od njega popolnoma odvisna, nanj navezana …
… potem pa resk!
Z rojstvom je bilo posejano tudi moje trdno prepričanje, da je moškemu biti pri porodu zraven obveza in najgloblja nuja, da prepreči vse, kar bi temu vsakič unikatnemu, enkratnemu dogodku dajalo izgled rutinskega ali celo površnega opravila in ga oropalo veličastja obreda vstopanja večnosti v izkušnjo končnega, a samostojnega življenja v telesu.
Biti prvi, da vidiš, v kakšno obliko je to življenje zgnetla Ona, Ženska-Bog. Del rojstva si in tako deležen uvidov o smislu Življenja. Biti materi v oporo, združiti z njo vse združljive energije, ju zaščititi, mater in otroka, ko sta še eno in ju obdati z ljubečo in nežno pozornostjo v trenutku ločevanja in blagoslavljanja. Raje zamudi na vlak, preskoči Vojno in mir. Pa tako.
Zato nisem zamudil prihodov Ane, Caroline in Maja. Nisem zamudil deliti občutkov pričakovanja in bližine zgodbe največjega vseh misterijev. Življenje … V polni meri sem bil deležen prvih radosti s Sončko, Angi in Tanjo. Izognil sem se morda le neposrednim porodnim krčem in bolečinam. Sesali tudi niso pri meni. Tudi zato si jih morda nisem toliko lastil kot mamice. Nisem imel kar takoj občutka in obveze, da moram iz njih kaj in sploh karkoli narediti. Mi moški dajemo seme, ženske mu izmesijo telo in obliko, On daruje iskro življenja in … Še zase nisem takoj, kar pomeni že pred svojim petdesetim letom, odkril, zakaj sem se rodil in kaj je moj najgloblji namen v tem človeškem telesu. Resnici na ljubo tega popolnoma ne vem niti še sedaj, ko tole pišem. Sem pa blizu. Dokler ne izvem, tega pisanja ne bom objavil.
No, če se da s tole regresijo do rojstva, potem bo šlo tudi do spočetja. Redki pridejo v spominjanju do rojstva našega planeta Zemlje, približno 4 milijarde naših let nazaj ali celo do začetka materialnega vesolja bojda okrog 15 milijard let. Raje 16.
Torej mimo rojstva do spočetja!? Medlo se spominjam glasov, kako moški hrope, globoko diha … Mislil si je, da nima več toliko kondicije, rekel pa je –
»Ljubim te«, to večkrat ponovil, ona, moja bodoča mama, njo sem tudi spoznal kasneje osebno, pa samo
»Pazi, kaj delaš!«
Potem je sledilo veliko olajšanje, prava odrešitev za oba.
Od takrat vem, da je ljubiti težko delo in bojda tudi zelo odgovorno, ker je treba zelo paziti, a se splača. Velika večina ljudi pa se tega sploh ne nauči, ker je eno življenje prekratko. To je delo, kjer zelo paziš, si zelo pozoren, ti omogoči, da vstopiš vanj, se zliješ s tem, kar delaš in s človekom, s katerim delaš. Ko postaneš to, kar delaš ali opazuješ, nisi več ti, si izdelek oziroma delo samo. Si Eno in Vse. Takrat veš, kaj je Ljubezen ali Lepota ali Svetloba ali Resnica, ko tebe več ni. V tistem trenutku je ustvarjen odnos, odpro se vrata Tja. Za hip se še zaveš, da si seme človeka-Boga, da zmoreš prerasti prav Vanj. Vsi smo že slišali za male bogove, semena. Dokler pa si, ne moreš biti Ljubezen, kot reka ne more biti morje, dokler se ne izlije vanj …
Lepota je odnos, ki se vzpostavi v glavi in srcu opazovalca, je notranji priklic praizvorne povezave, spomina, ki opisuje ta odnos kot Lepoto. Ni niti v opazovanem, niti v osebi, ki opazuje. Je v Univerzalni Zavesti, s katero se združi, kdor tako opazuje. Lepota, Resnica, Ljubezen so pravzroki. Iz Ljubezni more nastati le Ljubezen. S časom se ne spreminja in se le krepi.
Miselni konstrukti so izmišljotine, spekulacije, ki nas oddaljujejo od pravzrokov. Lažne umetne vrednote, čas, prostor, nujnosti, zamenjave vzroka in posledice, vse to dela naš svet umeten, obsojen na propad. Lažni konstrukt, ki pelje v vse večje neravnovesje. Tja nas je zapeljalo tudi pretirano čaščenje našega uma, da je vredno le to, kar se da znanstveno dokazati. Višji nivoji zavedanja pa potemtakem ne obstajajo. Vedno več razgledanih ljudi čuti, da je temu tako. Zato si na različne načine poiščejo notranji mir, notranje čiščenje, pripravijo prostor za vstop …
Notranji mir nas povezuje s pravzroki, širi in krepi to povezanost in nas pelje tja, od koder smo, kamor pripadamo in stremimo.
Mejdun, če ne bi ob rojstvu tolk pozabil.
A zdaj prihaja šele tisto pravo trpljenje …
