Dr. Romana Ercegović (v zbirki Svetlobe moje podpisana kot Romana Aniya
Ercegović) je ustvarjalka in raziskovalka umetnosti s tankočutno in pronicljivo
pesniško govorico. Njena poezija, če se opredelim zgolj na njeni zadnji dve
zbirki, Tolmuni nežnosti in Svetlobe moje, je vračanje vase, v svoj notranji
svet, ki je čaroben, svetniški, je mistika čudežne lepote, ljubezni, spokojnosti,
sprejemanje nas, sebe, saj smo pozabili na svetost/svetlobo v sebi. Njeno
pisanje nas bogati s prepričljivimi vpogledi s prefinjenim umetniškim /
literarnim izražanjem.
Ubeseditve so globoke, s psihološko razkošnimi podobami, z bogatim
besediščem, ki je premišljeno, senzibilno in melodično, z nežnimi, subtilnimi
verzi. Kompozicije verzov spleta v poezijo, ki je zvočna, svetlobna. S pesmimi
nam ponuja in odkriva resnico življenja, njegovo svetost, naše tolmune obstoja
ter notranjo lepoto človekove pokrajine.
Pesnica, ki povezuje poezijo, likovni izraz in gledališče, izraža obsežne, žive
izkušnje različnih spektrov božanske radosti. Zabrisuje meje med človeškim in
božanskim s čudenjem, z zahvaljujočo tišino, mirom, obredi, odmiki. Podaja
verzno sporočilo sožitja človeka z vsemi oblikami in vsebinami življenja.
Močno starodavno skrivnost narave pesnica upesni z izkušnjami lastnega
telesa in ta moč ženske modrosti potuje v nekoč, ko/kjer se najde, si prisluhne
in umiri, se sprejme, sprejema. Pesnica je skrivnostno jasnovidna raziskovalka
bivanja, lepote. Njena poezija razmišljanja in doživljanja, iskanja notranjega
prostora v sebi, deluje blagodejno. Izgovarja resnico (tudi naše) duše
preteklosti iz svetišč lastnega zarodkovja, ko se prebuja in se zaveda sebe v
nekdanjih svetiščih in krajih, kjer raziskuje in najde resnico, svetlobo, temo,
svetost, ljubezen (do/za/ iz) življenja.
Poezija Romane Aniye Ercegović je zakladnica slovenske literarno-duhovne
dediščine. Umetnica na poseben in dovršen način izjemno prispeva h kulturi
na Slovenskem.
Zapisala: Sonja Votolen
