| Kaj je čakalnica upravne enote, če ne prostor vmesnosti, prostor seganja po tem in onem, prostor, v katerem se bohoti želja? In kaj dobiš, če tja postaviš nedavno poročeno in prav tako nedavno ločeno pisateljico, izmojstreno v neizpolnjenem?
Gledališki esej Pie Prezelj, ki se razmahne v družbi esejistke Anne Carson, pesnice Sapfo, pesnice in pisateljice Svetlane Makarovič ter soigralke Katarine Stegnar, ni žalostinka prezgodaj zagrenjene ločenke, temveč odkritosrčen, večplasten, s harmoniko podmazan premislek o domu, zakonu, družini in pripadnosti. Pa tudi o tem, kako hitro in kako zlahka želja po pripadnosti postane sredstvo v rokah tistih, ki posedujejo vse od resnice do odrešitve. No, naše resnice, naše odrešitve. Kajti obstaja tudi njihova. |
|
| »Esej tako ustvari dva pola, ki vedno znova soobstajata in se povezujeta, tudi ko si želimo ustvarjati lastne pravljice. Pia Prezelj in Katarina Stegnar umetelno ter stalno s kančkom subtilnega humorja, morda celo samozavedanja in cinizma, gradita most med sanjaškim upanjem, željo po nekem življenju, ter birokratsko podstatjo tega.« (Benjamin Zajc, Delo) |
|
Torek, 11. 3., ob 20.00
Sreda, 12. 3., ob 20.00 |
|
|
15 € / 9 € (dijakinje_i, študentke_i, upokojenke_ci)
|
|
|
|
