Med mnogimi priseljenci živi med nami v Piranu tudi Sapana Gandharb, po rodu iz Nepala. Sapana se je rodila 29. junija 1977 v Katmanduju, v družini z osmimi otroki. Zaradi nepravičnega kastnega sistema ni imela veliko možnosti za šolanje. Ker je bila vedoželjna, se je sama naučila brati in pisati, pa tudi nekaj angleščine. Že kot desetletna deklica je začela delati, najprej na riževih poljih, nato kot prodajalka spominkov in nakita ter slednjič kot turistična vodička. Tako je spoznala tudi popotnika Igorja Krmpotića, ki je razumel njeno željo po znanju ter jo povabil v Piran. Sprejela je njegovo ponudbo in izziv ter se podala na dolgo pot v Piran, kjer so jo za svojo vzeli Ličen – Krmpotićevi. Sprva je čutila veliko domotožje, a se je z veliko volje in vztrajnosti naučila slovenskega jezika tako, da ji lahko od nas zavida, saj zna pravilno uporabljati tudi dvojino in pozna celo mnoge slovenske pregovore in reke. Počasi se je prilagodila naši kulturi in vsakdanjemu načinu življenja, od oblačenja in kuhanja naprej, kar je vse čisto drugačno od navad, ki jih je poznala v Nepalu.
V Kopru je na Ljudski univerzi končala osnovno in srednjo šolo V. stopnje za ekonomskega tehnika. Ker je pristala v družini umetnikov, je tudi njo pritegnilo umetniško ustvarjanje. Najprej se je oblikovanja keramike učila v ateljeju Igorja Krmpotića in Mire Ličen Krmpotić. Nato se je leta 2002 udeležila tečaja keramike, ki ga je organizirala Skupnost Italijanov Piran v svojih prostorih. Njena mentorica je bila dve leti Apolonija Kreačič. V Ljubljani je nato naredila še tečaj lončarstva pri keramičarki Ines Kovačič, kjer se je učila vrtenja na lončarski kolovrat. Kmalu je od Gospodarske zbornice Slovenije za svoje izdelke dobila status domače in umetnostne obrti. Postala je tudi članica Društva keramikov in lončarjev Slovenije.
Prvič je samostojno razstavljala v Galeriji Pina v Kopru. Sledile so še druge samostojne in skupinske razstave: v cerkvici Marije Snežne v Piranu, v Pečaričevi galeriji v Piranu, v vitrini ustvarjalnosti v Mestni knjižnici Izola, v galeriji v Slovenski Bistrici, v Krapini na Hrvaškem in drugod. Nekaj teh razstav je organiziralo društvo Prijatelji zakladov sv. Jurija iz Pirana. Že osemkrat je v okviru Društva keramikov in lončarjev Slovenije razstavljala v prostorih ljubljanskega magistrata. Leta 2012 je sodelovala na Mednarodni razstavi Keramikon v Varaždinu. Za to razstavo je kandidiralo več kot tristo keramičarjev iz vseh koncev sveta. Stroga žirija je izmed vseh izbrala le 91 kandidatov, med štirimi Slovenkami tudi Sapano. Letos sodeluje na mednarodni razstavi Ceramica multiplex v avstrijskem mestu Kaphenberg. Med več sto kandidati je stroga žirija izbrala 136 keramičarjev, med tremi Slovenci je bila tudi Sapana.
Sapana pa se ne ukvarja le s keramiko. Zelo rada fotografira stare piranske hiše, ker ji je všeč stara arhitektura. Rada potuje in na njenih fotografijah lahko vidite prizore iz Istanbula, Efeza, Berlina, Firenc, Bologne in iz raznih avstrijskih in hrvaških mest. Rada tudi bere, predvsem kriminalke in potopise. Dve leti je hodila tudi na slikarski tečaj pod mentorstvom Lilijane Stipanov, ki je bil prav tako v prostorih italijanske skupnosti. Obiskovala je tečaje računalništva in nemščine in ima mednarodna potrdila o znanju računalništva in nemškega jezika. Izpopolnila je tudi znanje angleščine ter se naučila osnov italijanskega jezika.
Na povabilo častnega konzula iz Nepala, Aswina Shretha je imela v Slovenskem etnografskem muzeju potopisno predavanje ob diapozitivih o Nepalu. Podobno predavanje je imela za izolske osmošolce v Mestni knjižnici Izola, v okviru projekta Rastem s knjigo. Ker izhaja iz družine, kjer so otroci vsak večer poslušali strica Sanobabuja, ki jim je pripovedoval pravljice, je tudi pravljičarka. Eno takih ljudskih nepalskih pravljic z naslovom Dva brata in Lamkanemaraz je objavila v reviji Slovstvena folkloristika. Objavila je tudi potopisno reportažo o Nepalu v reviji Horizont. Za svoje dosežke je leta 2007 od Andragoškega centra Slovenije prejela posebno priznanje. Iz Andragoškega centra Slovenije so jo kot predstavnico Slovenije tudi poslali v Edinburgh na Škotskem na Teden vseživljenjskega učenja in srečanje študijskih krožkov. Vendar takrat še ni imela slovenskega državljanstva in ni mogla odpotovati tja. Slovensko državljanstvo je dobila za svoj rojstni dan leta 2012.
Sapana zdaj svoje dneve posveča predvsem oblikovanju iz gline. Njeni motivi so najrazličnejši: od cvetja, hišic, jaslic, rib, bikov do ptic. Izdeluje tudi nakit. Pravi, da ideje prihajajo v njene misli kar same od sebe, nato dolgo premišljuje o teh podobah in skuša v glini uresničiti, kar si je zamislila. Vedno pa hoče ustvariti nekaj novega, česar se doslej še nihče ni domislil. Če si želite ogledati njene izdelke, jo najdete v družinskem ateljeju v Ulici Svobode ali pa v Galeriji na Cankarjevem nabrežju v Piranu.
