SEGLO MI JE DO SRCA

0
120

 

Pred dvema letoma, ko so bile še počitnice, sem se zbudila kot vsako jutro spočita in vesela.

Ko sem vstala in se oblekla, sem odhitela v jedilnico, kjer me je že čakala vsa družina, da bi zajtrkovali. Ko smo ravno začeli jesti, je atiju zazvonil telefon. In ko se je oglasil, je takoj povesil obraz in postal žalosten. Vprašala sem ga, kaj je narobe, in odgovoril mi je: »Ata je klical. Rekel je, da je mama hudo bolna.« Vsi smo vedeli, da to ni nič dobrega, zato je ati hitro odšel v Orovo vas. Me tri, sestra, mami in jaz, smo ostale doma in tiho ter v strahu čakale na atijev klic.

Čez nekaj časa, ko smo bile vse še vedno tiho in razmišljale o tem, pa je mamici zazvonil telefon. Oglasila se je in naju žalostno pogledala. Ko je odložila telefon, je rekla: »Bila je preveč bolna, da bi preživela.« S sestro Katjo sva takoj vedeli, kaj to pomeni, zato sva obmolknili.

Zajtrk je bil še vedno na mizi, ampak ga zaradi te pretresljive novice nismo mogle pojesti. Čez petnajst minut smo zaslišale avto, ki je pripeljal na naše dvorišče. Bil je ati. Prišel je po nas, da bi se še zadnjič poslovili od mame.

Ko smo prišli tja, sem zagledala sorodnike, ki so stali bo kavču, kjer je ležala mama. Videla sem, kako jim je bilo hudo, še posebej atu. Ob pogledu na te objokane in žalostne obraze, me je kar stisnilo pri srcu.

Potrebovala sem nekaj časa, da sem dojela, kaj se je zgodilo, ko pa sem videla, da je vse to res, so tudi mene oblile solze. Šele tedaj sem resnično dojela, kako je to hudo, če izgubiš del svojega življenja.

Čez čas me je prišla Katja dregnit pod rebro in mi rekla: »Gremo domov.« Ko smo ravno odhajali proti vratom, so vstopili možje, ki so nosili krsto. Ko sem to videla, me je spreletela groza, saj sem se zavedala, da je ne bom nikoli več videla.

Peljali smo se proti domu in razmišljala sem, kaj se je tisti dan zgodilo v naši družini. Ugotovila sem, da smo izgubili osebo, ki nam je pomenila veliko in ki je družino držala skupaj v veselju, strahu in dobrih dneh. Ampak nekaj bo vedno držalo: »Nikoli je ne bomo pozabili.«

 

Anja Novak, 8. a

OŠ POLZELA