Šentjakobsko gledališče; MALO MANJ DRAME, PROSIM!
Režija: Sara Lucu, Mišo Mićić
Igralska zasedba: Jasmina Bejtovič, Luka Beljan, Danaja Koren, Jernej Markelj, Juan David Zuleta Marulanda, Tanja Srednik k. g.
O predstavi: Malo manj drame, prosim! zavestno presega klasične dramske okvirje. V predstavi gledalci lahko spremljamo nekoliko manj tradicionalno dramaturgijo (prostor – v katerem je spodbujana neustrašnost, inovativnost in vsebinska zanimivost) in razmislek o vlogi gledališča v sodobni družbi, ki je še vedno v prvih kulturnih vrstah, saj gre za eno najstarejših umetnostnih dejavnosti, čeprav se je s časom vloga gledališča spreminjala. Svet se danes zdi prepoln drame – družbene, politične in osebne -, mogoče dandanes drame sploh ne potrebujemo, saj živimo s konflikti in paradoksi vsakdana …
Pa vendarle igralci neobremenjeno prikažejo svojo vlogo na odrskih deskah in se sprašujejo; se počasi poslavljamo od gledališča? (Še zdaleč ne, gledališče ustvarjajo kolektivno, igralci so se spretno povezali z gledalci in sodelovali v pogovoru). Nam ta še lahko ponudi kaj novega, razburljivega? (Gledalce je presenetil nastop ljubezni, karikiranje spolnosti – do odra.) So njegovi transformativni časi končani? (Nikakor, gledališče je bilo od nekdaj inovativno.) Kaj se dogaja z idejo? (Raziskovanje sodobne družbene, politične ali kulturne teme je dobrodošlo, saj pristop omogoča neposreden odziv na aktualne probleme.) Besedilom? Prostorom? (Igralci se izražajo s petjem, plesom, improvizacijo in telesom, ki je predano odru. Telo je razkrito, ni več skrivnostno zakrito.) Igro? (Igralci odigrajo profesionalno.) Občinstvom? (Razmislek gledalcev že med samo igro, prostor za daljši in večplasten razmislek gledalcev in ustvarjalcev.) Morda je preizpraševanje kolektivnih konvencij delitve vlog in obnašanja v gledališču rešitev za njegovo obuditev, saj vnos svežine, za nezaprašenost vsebine. Pihnimo prah s pokrova gledališke skrinje. Odprimo jo in neusmiljeno zavrzimo tisto, kar je plesnivo, preperelo, strgano, neuporabno. Z radovednostjo preglejmo tisto, kar je navdihujoče, enigmatično, vznemirljivo. Kaj se skriva v humorju in je obenem onkraj trivialne zabave? Predstavljajmo si gledališče, kjer naslov ni pomembnejši od same predstave. Gledališče, ki se ne zadovolji s samim seboj. Gledališče, ki hoče biti prodornejše, iskrenejše, relevantnejše. Gledališče, kjer se med igralci in občinstvom ustvari posebna skupnost. Kjer je transformativni učinek gledališča po koncu predstave del vseh prisotnih. Predstavljajmo si gledališče, ki nas ne uspava in ne pritrjuje statusu quo. Ki nas pretrese. Prime, drži in dvigne. Daleč od pričakovanega, daleč od udobnega. In se obenem napaja z našim smehom.
V predstavi so uporabljene pesmi Med iskrenimi ljudmi Mojmirja Sepeta, Carmina Burana Carla Orffa ter 2 become 1 The Spice Girls. Avtor in izvajalec glasbe je Juan David Zuleta Marulanda.
Gledalci smo bili nad predstavo, ki je duhovita uspešnica s songi, zelo navdušeni!
Zapisala: Maja Drolec
