Ne vem, kje naj začnem! Odkar sem se vrnila iz Srbije, sem nenehno ob sapo, naj bo zato, ker hitim, se čudim, sem ogorčena, žalostna ali očarana. Najbolj me baše čas.
Ogorčena sem pravzaprav največkrat, ne bom niti naštevala. Politika, kolikor spremljam – seveda premalo, da bi lahko razumela. Ne vem, koga bi lahko volila s prepričanjem. No, že nekaj let hodim na volitve oklevajoče. Če sem kdaj čutila malodušje, ga čutim zdaj – čeprav gibanje, ki ga vzpostavlja Manca Košir, vendarle razsvetljuje temo.
Ne gre mi v glavo, da nihče ne pristane na manjšo porabo – vsega. Čimveč proizvajati, da bomo čimveč zaslužili in lahko čimveč kupili. Poslušam angleški radio, več kakor slovenskega, in kaže, da v Angliji vendarle uvajajo ukrepe za varčevanje – na vseh področjih. Hkrati se povečuje inflacija in ljudje so vsak dan na slabšem, a zdi se mi, da razumejo, da drugače ne gre. Ja, mladi so šli na cesto in razbijali, a to je neka druga, še dodatna frustracija, ki bo k nam prišla – kakor pride vsakršno valovanje. To je zaletavanje bikov v rdeč zid, a preudarni ljudje se ne zaletavajo, temveč se prilagajajo. Pri nas so ljudje za zategovanje pasov – a ne svojih! Sindikati so pomembna institucija, a ne morejo tičati v preteklosti, podpihovati utopično jugonostalgijo. Podobno kot v Grčiji. Medtem ko so ljudje, ki jim manjšajo plače in pokojnine, na ulicah, bi se lahko zahvaljevali za vsa leta, ko so dobivali preveč – zaradi česar je država zadolžena. Kdo pa je država? Tisti, ki nimajo dela, bi lahko obrali sadje, nasadili drevesa na gole otoke, počistili plaže. Delo na črno seveda ni pošteno zaradi neplačevanja davkov, a je tudi znak iznajdljivosti in volje do preživetja. Če bi delo na črno nagradili s priznanjem delavne dobe in socialnih pravic, bi si ljudje hiteli plačevati prispevke in državna blagajna bi si opomogla. Zdaj je spet nespremenjen položaj: delo na črno ostaja črno, črni delavci pa izkoriščana živina.
Prijatelj je potožil, da otroci ne marajo solate z vrta, ker je grenka. Odklopili so jim elektriko, ker nimajo za položnice, solate z vrta pa ne jejo. Grejo kupit paradižnik. Vem, gre za drobiž, a brez drobiža ni mošnje.
Potem sem pa nerazumevajoča, če le načnem debato!
No, saj sem res – nerazumevajoča.
Znanka, upokojenka, ki se duši v dolgovih, kupuje najrazličnejše jogurte in marmeladice in že oprano solato. Ko gre iz stanovanja, odnese vrečo smeti. Vsak dan toliko smeti, kot jaz v enem mesecu. Ta gospa je doživela lakoto med drugo svetovno vojno. Pravi, da se je leta 1945 zaklela, da njen hladilnik nikoli ne bo prazen. Pozablja, da je takrat imela samo "špajzo". Pravi, da v socializmu ni bil nihče lačen. Ja, a jedli smo najnujnejše, oblačili smo se v najnujnejše, obračali smo stare plašče. Nisem slišala za jadrnice in jahanje in tenis. Počitnice smo preživljali v bungalovih, ki so jih delavci sami postavili. Vsaka tovarna je imela počitniški dom. Kje so ti domovi zdaj? Tovarna Tekstilindus, kjer je 35 let delala moja mama, je imela hišice v Pineti pri Novem gradu in kočico na Krvavcu. Kakor koli že, ta upokojenka, ki ji je bilo takrat tako zelo dobro, bi zdaj lahko vedela, da lahko preživi z mlekom iz avtomata, da ga lahko sama okisa, da lahko solato sama opere, da se iz obtolčenih jabolk lahko skuha čudovita marmelada. Ne, raje bo šla protestirat, ker ji morajo vzeti 2 % pokojnine. Lahko bi bila zgled svojim vnukom. Ne, prav ona jim kupuje pakete čokoladic in peneče limonade. Ko gre v Mercator, prav ona kupi še malo več, da lahko dobi slikico s pajackom, ker vnukinji manjka ena številka. Prav ona!!!!! Ki je zrasla v kajžarski koči. Njeni starši so študirali sedem otrok – ko še ni bilo študentskih domov in štipendij in telovadnih copat najrazličnejših modnih znamk.
No, smo pa punce, ki tekmujemo v ekonomičnosti. V pravo veselje nam je. Kako porabiti star kruh, kako razpoloviti jajce. Kako porabiti kozarce. Kako prinesti hrano iz trgovine brez plastičnih vrečk. Kako več kot enkrat obleči spodnje hlačke. Kakšno bluzo kupiti, da ne bomo rabile deodorantov in parfumov. Kako se večkrat kopati v isti vodi. Šivamo in pletemo. Pišemo na rabljen papir.
Tista čudovita knjiga, ki jo je napisala Mary Ann Shaffer – Pita iz krompirjevih olupkov!!!!!!
Zelo zelo žalostna sem zaradi Nove revije. Dolgo je kazalo, da ne bo šlo, zdaj pa je popolnoma padla. Revija, ki se je zavzemala za transparentnost, poštenost, za politiko kot delovanje v dobro državljanov, za kulturo, ki naj dviguje kulturnost, za tolerantnost do tujcev, za spravo in za čiste temelje vsega, kar začenjamo. Utopija? Izgubila sem oporo. Nova revija je bila srž mojega občutka pripadnosti slovensko pišočim kolegom. Bila je moj dom, da tako rečem – kakor je Marjan Rožanc trdil za Kras. Zaradi Nove revije sem v Londonu sploh pisala – saj sem bila lončarka, branjevka, trgovka, gospodinja, varuška … Če ne bi bilo Nove revije, če me Niko Grafenauer ne bi povabil, naj pišem, po vsej verjetnosti ne bi pisala in tudi ne bi bila več pismena. Najbrž se ne bi niti vrnila v Slovenijo, ne bi imela občutka, da lahko kaj pametnega počnem. Mogoče bi ostala lončarka tudi tukaj. Kako absurdno! Kakor da moram zdaj tudi jaz spet začeti od začetka. No, saj od decembra 2010 ni več Ampaka! A vseeno sem upala.
Takrat, ko sem se odločala o odhodu iz Anglije, nisem mogla slutiti, da imam tukaj še druge korenine, poleg družine tudi čudovite prijateljice, zaradi katerih je zdaj moje življenje tudi brez Nove revije tukaj smiselno. A moje življenje ni najpomembnejše. Nova revija je bila vendarle pomembna za vse Slovence. Niko Grafenauer bi rekel, da je bila državotvorna, kar je res.
September torej.
Naj najprej pomislim na najlepše! Trudim se. Ne upam povedati po resnici. Ker je to, kar je zdaj najlepše, tudi najbolj žalostno. Ne vem, kam naj se dam, komu naj povem, kako naj spravim v besede.
Nič, napisala bom, saj lahko še vedno zbrišem.
Zbolela je moja prijateljica. Poznava se štirideset let. Veliko sva doživeli skupaj. Prihajala je v London. Ena redkih, ki je poznala Veseljka, mojega moža, moje angleško življenje. Zato so bila srečanja še posebej prijazna. Lahko sem ji govorila o njem. Ljudje, ki ga niso poznali, sploh ne dojamejo mojega nenehnega pogrešanja. Zgodi se celo, da mi kaka vdova reče: ne moreš razumeti, če nisi izkusila. Deset let sem sama. To se nikogar ne tiče. A biti vdova je nekaj, kar se te oprime kot bršljan – čeprav morda celo koga srečaš in poskusiš srečo. Meni ni šlo. Tri mesece sem se obračala na ražnju, pa sem bila še vedno surova – na koncu pa "surova". Predvsem do sebe. Z njim še zdaj, po treh letih, ravnam v rokavicah. Pozdravim, prisluhnem njegovim vdovskim težavam, izrazim sočutje do težav njegovih vnukov in svakov in tašče. Vse je na njegovih ramenih – jasno, dvoje ramen je manj.
Enega pa sem poslala v tri krasne, preden sem mu dala priložnost, da bi se res vrgel za mano. Ne, še enega ravno pred kratkim. Ta je mislil, da sem kot vdova pač tako potrebna, da bom vrata odprla, preden bo pozvonil. Ko sem mu povedala, da se zaman zaganja, spet prijazno, z opravičilom, s prekipevajočo obzirnostjo, me je pa lopnil po glavi: pokvarjenka si ti, ker si moje poteze tako razumela.
Menda pri teh letih le vem, kam pes taco moli!
No, takole sem se lahko pogovarjala s to staro dobro prijateljico. Zdaj pa ima hude reakcije na tumor, se večino časa ne odziva, večinoma spi. Upam, da brez bolečin. Hodim k njej. Ko se nasmehne, sem popolnoma blažena. To je tisto najlepše: počutim se sprejeto. Bolezen je nekaj najbolj intimnega. Pa me je sprejela. Stisne mi roko. Včasih pokima, odkima. A sprejel me je tudi njen moški. Lahko bi rekel, da je ta čas preveč intimen za tujce. Kar tudi je. Torej nisem tujka. Njuna prijateljica sem. Dobrodošla sem.
Pravijo, da prijatelja spoznaš, ko si v težavah. Njo spoznavam, ko je ona v težavah. In tudi sebe. Zdaj se najbolj intenzivno druživa.
Kaj je prav? Lahko samo sem: taka, kakršna sem. Prav zato, ker se ni mogoče sprenevedati, sem tako zelo uravnovešena. Ne more biti drugače. O podobnih izkušnjah pogosto piše Manca Košir, ki dela kot prostovoljka za hospic. Tudi knjiga Urške Lunder Odprto srce me vodi. Hkrati pa se zavedam, da sem v najhujšem krču ravno na prelomnici med bivanjem in poslavljanjem. Bivanje traja do konca, poslavljanje je zadnje obdobje bivanja. Moja ljuba prijateljica biva, biva.
Zelo težko bom šla v Švico. Dobila sem pisateljsko štipendijo, grem v Ittingen, v odslužen kartuzijanski samostan. Ne vem, kako naj povem prijateljici, da me cel mesec ne bo. Kaj naj naredim, da ne bo čutila, kakor da sem jo zapustila? Vrnila se bom, obljubim.
In še nekaj lepega se je dogajalo ta mesec. Pisala mi je Marit, prijateljica iz Norveške. Imela je operacijo raka na prsih. Ob koncu obsevanja, ko je imela že dobre izvide, se nikakor ni mogla začeti veseliti življenja. Lahko jo je mož samo vprašal, če je kaj kruha, pa je bruhnila v jok. Postalo jo je sram pred svojci. In oni so postajali vedno bolj napeti. "Kaj pa je narobe s solzami, očitno jih moraš spraviti ven," sem ji odpisala. Narisala sem ji oko s solzami na robu in ji v nekaj stavkih povedala o direktorici podjetja solz, ki odloča, sedeč na robu očesa, katere solze bojo šle ven. Pa so lepe gladke solze, pa so grozne špičaste solze. Ene tečejo same od sebe, ene pa se oklepajo roba kot alpinisti kamnitega previsa. Pa malo dialoga in naslednji dan njen odgovor: "Kako duhovito, nisem se mogla premagati, bruhnila sem v smeh! To je pravljica, napiši jo." In sem začela pisati. Pa ni šlo. Rekla sem ji, naj se izmisli neko dramo, ker pravljica ne more biti brez zapleta. Ona je po poklicu terapevtka. Takoj je zavila v svojo smer. Jaz pa sem se držala fantazije. Tako sva v enem mesecu napisali pravljico v angleščini Pond at the edge. Izdelali sva ilustracije. Dobili sva IBSN-številko v norveški narodni knjižnici. Natisnili sva prvih dvajset izvodov v samozaložbi. Zbirava naročnike po vsem svetu.
In prevajava. Dali sva si do konca oktobra, da pripraviva slovensko in norveško verzijo pravljice, potem pa jo bova izdali z dvema tiskovnima konferencama. Za moto imava citat iz novele Janetino kesanje, ki jo je leta 1858 napisala George Eliot. Citat navajam v angleščini. Ta kratek odlomek bo najtežje prevesti. George Eliot je pisala pod moškim psevdonimom, saj takrat pisateljic niso jemali resno. George Eliot je pisala na prelomu romantike v realizem, velja celo za prvo znanilko realističnega romana. V njenih pismih sem brala veliko o tem, kako je leta pred prvim romanom razmišljala o načinu pisanja, o tem, kaj vse je lahko tema romana. Sodobnica Dickensa. Njega občudujem, a o Eliotovi upam reči, da je boljša glede psihološke obravnave romanesknih junakov in junakinj. Dickens ima bujno domišljijo, pa tudi več časa za pisanje. On je bil pisatelj in igralec, nenehno na poti. Romane je objavljal v nadaljevanjih, ona pa je poleg pisanja prevajala iz nemščine in latinščine, težke teološke in zgodovinske tekste, skrbela za očeta, ki je "odhajal" sedem let, in daljša obdobja je preživela v tujini s svojim ljubimcem – kar je bila v tistih časih skala spotike, ne le kamen. Tako ni čudno, da je napisala manj kot Dickens. Naj rečem takole: manj, a nič slabše.
Blessed influence of one true loving human soul on another! Not calculable by algebra, not deducible by logic, but mysterious, effectual, mighty as the hidden process by which the tiny seed is quickened and bursts forth into tall stem and broad leaf, and glowing tasseled flower. Ideas are often poor ghosts; our sun-filled eyes cannot discern them; they pass athwart us in thin vapour, and cannot make themselves felt. But sometimes they are made flesh; they breathe upon us with warm breath, they touch us with soft responsive hands, they look at us with sad sincere eyes, and speak to us in appealing tones; they are clothed in a living human soul, with all it’s conflicts, its faith and its love. Then their presence is a power, than they shake us like passion, and we are drawn after them with gentle compulsion, as flame is drawn to flame.
George Eliot, Janet’s Repentence, 1858
In še nekaj lepega! V okviru mednarodnega leta gozdov sem bila povabljena na Magolnik ob dolini Sopote. Kakšna narava!!!!! Posebej za to prireditev sem napisala nekaj "gozdarskih" pesmi. Zdaj, ko ni več Nove revije, bom pisala pesmi po naročilu. Nič ni narobe s tem. Pisala jih je Mila Kačičeva. Izšle so v knjigi Prigodnice. Spomnim se knjige Venerina ptička, erotična proza Anais Nin. Takrat so v Parizu obubožani pisatelji pisali po naročilu za erotične časopise. To je bilo edino, za kar so dobili kak denar. Treba si bo nekaj izmisliti. Brane Kastelic je naša Anais Nin – le da on samega sebe imenuje tekstopisec!
Na radiu sem slišala, da so v Angliji takorekoč že izumrle rdeče veverice. Pred petdesetimi leti je bilo trideset milijonov ježkov, zdaj jih je samo še milijon in pol. Niti ne sprašujem. Je pa res, da so se okrepile družine bobrov, ki so jih na novo prinesli v Anglijo.
Zvečer, preden potegnem zavese čez oči, se izprašam. Ne dovolim si zaspati, preden ne pomislim na nekaj lepega. V najboljšem primeru na nekaj lepega, kar je zraslo na mojem zelniku – prišlo iz mojega srca. Pa če privlečem iz črev! Ne bi rada postala zagrenjena starka.
