Minuli petek smo imeli v Mestni knjižnici Izola literarni večer s predstavitvijo knjige gospe Lidije Maričič z naslovom SHIZOFRENIJA NI NOROST ALI LJUBEZEN NA PREIZKUŠNJI, ki jo je izdalo Slovensko združenje za duševno zdravje ŠENT.
Večer smo pripravili v sodelovanju z OZARO – Nacionalnim združenjem za kakovost življenja, pravzaprav z gospo Minjo Štule, strokovno delavko v izolski enoti Ozare. Zahvaliti pa se moramo tudi uporabnikom te enote, ki so pripravili izvrstno pogostitev s samimi domačimi dobrotami – od domačega kruha, sadja, marmelad do mediteranskih solat in peciva. Prav tako gre zahvala našemu zvestemu bralcu, gospodu Aleksandru Komošu, sicer upokojenemu metalurgu in zdaj prostovoljcu pri Ozari, ki je večer popestril z igranjem belokranjskih ljudskih napevov na orglice. Pri predstavitvi knjige je z branjem poezije in proze ter s pripovedjo o tem, kako živeti z osebo, ki ima diagnozo shizofrenija, sodeloval tudi mož gospe Lidije, Valter Purger. Na platnu nam je prikazal tudi fotografije belokranjske vasi Prelesje in okolico z gozdovi in reko Kolpo, kjer sta si z Lidijo ustvarila dom v 200 let stari hiši. Z ljubeznijo sta jo urejala skoraj 10 let, v njej pa ne najdeta le zatočišča in toplega doma, pač pa je to tudi prostor kulturnih prireditev, likovnih razstav, delavnic in literarnih večerov. Ustanovila sta namreč društvo KTC Baričeva hiša in sodelujeta z osnovnimi šolami, knjižnicami in društvom Šent. O Lidiji Marič je RTV Slovenija posnela film Ime mi je Lidija.
Knjiga SHIZOFRENIJA NI NOROST ALI LJUBEZEN NA PREIZKUŠNJI ima 88 strani, opremljena je s fotografijami Valterja Purgerja in ilustracijami Damirja Bukovaca. To je druga knjiga te avtorice, prvo je izdala v samozaložbi leta 2008 in nosi naslov Nekdo te mora imeti rad: knjiga premišljevanj o duševni bolezni. Obe sta izjemno iskreni in tankočutni pripovedi o osebnem doživljanju duševne bolezni, ki velja za najtežjo in je žal tudi zelo stigmatizirana. Prav o stigmi sta poleg drugega spregovorili tako avtorica knjige kot gospa Minja Štule. Eden najbolj razširjenim predsodkov o ljudeh s shizofrenijo je, da so to nasilni ljudje. Če pa bi prebrali knjigo priznane slovenske psihiatrinje Vesne Švab, Priročnik o shizofreniji, bi se lahko poučili o tem, da so ti ljudje med najbolj ranljivimi prebivalci tega planeta in prej sami deležni nasilja, kot pa da bi ga povzročali drugim. Pogoste so tudi spolne, fizične in psihične zlorabe, žal tudi s strani partnerjev, družine ali sodelavcev. Včasih se takih ljudi družina sramuje. Neredko so deležni tudi poniževanja, zasmehovanja in nesramnega izkoriščanja s strani ‘normalnih’ delodajalcev, o čemer sem se lahko prepričala iz mnogih zgodb bolnih prijateljic, ki so jim »milostno dovolili, da so delale zastonj«. K sreči so različna društva za pomoč ljudem z duševno motnjo, kot so Ozara, Šent in Altra, veliko pripomogla k destigmatizaciji duševnih bolnikov. Spomnim se, kako je še pred 40 leti naša profesorica psihologije na piranski gimnaziji zagovarjala zdravljenje z lobotomijo in kako je celo dr. Anton Trstenjak pisal o tem, da se taki ljudje ne bi smeli poročiti in imeti otrok. Prav Lidijina in Valterjeva ljubezenska zgodba pa priča o tem, kako je za te ljudi izjemnega pomena, da jih nekdo sprejema take, kot so, da jih ne obsoja, ne omalovažuje, ampak da jih ceni in ljubi kot človeška bitja, ki imajo pač tako usodo. O pomenu ljubečega in sprejemajočega socialnega okolja govorijo tudi mnoge raziskave. Seveda pa se še vedno najdejo pametnjakoviči in samooklicani zdravitelji z opravljenim vikend tečajem, ki trdijo, da je bolnik sam kriv za svojo bolezen, da je bolezen lastna izbira in odločitev, da so bolniki ljudje z »nizko« energijo (sami imajo seveda »visoko«, saj so tako poduhovljeni, skoraj nadljudje) ali, da se da s ponavljanjem pozitivnih afirmacij rešiti vsako težavo, ozdraveti in celo obogateti. Ker imamo tak negativen odnos do bolnikov ni čudno, da se veliko teh ljudi še vedno sramuje svoje bolezni in se bojijo javno spregovoriti o njej.
To pa ne velja za gospo Lidijo, ki se prav s pisanjem bori proti stigmi in za razumevanje bolnikov, zato je prav, da se povrnemo k njeni knjigi. V uvodu Lidija življenje primerja z ogromnim travnikom, na katerem iščemo štiriperesne deteljice in se zahvali prijateljem: »Vem, da štiriperesne deteljice niso tiste, ki mi prinašajo srečo, ampak so to ljudje, s katerimi jih skupaj nabiram. Hvala.« »Kaj je zame sreča?«, se sprašuje v nadaljevanju. »To je tista nevidna verižica biserov, ki je napeta v mojem srcu. Trepeta v vetrovih, ki pihajo med Scilo in Karibdo. Kadar pa na to nevidno struno zaigra lutnja melodijo prvobitnega življenja, sem najsrečnejša.« Pove, kako pomembno se je spraviti s preteklostjo, kako pomembna je iskrenost in koliko ji kot strastni bralki pomenijo knjige, branje pisanje: »Umetnost je zdravilo za ranjeno dušo.«
Lidija, ki je kljub bolezni doštudirala na Pedagoški akademiji in nadaljevala študij na Filozofski fakulteti, je bila po poklicu razredna učiteljica in višja knjižničarka. Svoje delo je sedemnajst let opravljala z velikim veseljem in ljubeznijo do otrok. O bolezni pravi »Shizofrenija ni norost. Epizodam med oblaki in nebom rečem ‘odtrganost’. Vendar si jih nisem sama naročila! Tudi če jih kličem in moledujem, naj pridejo, jih ni. Po mojem je to v domeni božje volje. Ali pa česa drugega. Kdo ve? Shizofrenija je muhasta gospa/…/ Neznane sile te dvignejo in drugače se obnašaš. Drugače misliš in celo vidiš stvari, ki jih tvoji soljudje ne vidijo.« Kot smo izvedeli iz pogovora z gospo Minjo Štule, so bili s to boleznijo »obdarjeni« nekateri veliki in svetovno znani umetniki, ki jih še danes zelo cenimo. Različne kulture so različno dojemale in ravnale s takimi ljudmi. V časih, ko so bili ljudje še dovzetni za skrivnosti in so verjeli v nevidni svet, so jih izbrali celo za šamane in zdravilce. Kot je zapisala Lidija: »Rada rečem, da je shizofrenija le drugačen način življenja.« A danes je drugače, pravi Lidija: »Bolnik, revež, pa skriva diagnoze in prognoze, kot grob molči o svojih epizodah, da ne bi dobil pečata norosti. Kar pa onemogoča vključitev v družbo/…/ Grozljiv je občutek, da mi, ne glede na moja prizadevanja, nekako jemljejo pravico biti človek.« A sama se je temu nesprejemanju, dogovorjenemu molku, tihemu dogovoru, da se ‘o tem ne govori’, uprla in zapiše: »Tako rada rečem, da imam shizofrenijo. Na glas, ker je to pač moje življenjsko dejstvo/…/ V človeški naravi so neizmerne dimenzije, kamor si upajo in znajo le redki. Mogočna obsežnost človeške narave je nedostopna večini ljudi in zavedanje tega lahko povzroči ekstremne občutke.«
V izjemno poetično napisani knjigi spominov Lidija ob nizanju dogodkov iz svojega življenja vpleta tudi razmišljanja o bolezni in zdravju, družbi, solidarnosti in kapitalizmu, umetnosti, delu in smislu, vsakdanjosti, ljubezni in duši, medsebojnih odnosih, prijateljstvu, molitvi in meditaciji, odgovornosti in sprejemanju odločitev, naravi, živalih, cvetju, svobodi, branju in pisanju, sanjah in dnevnem sanjarjenju, domišljiji, samoopazovanju, bolečinah, trpljenju in veselju. Lidija je kljub bolezni in ranjeni duši ohranila optimizem, kar je povedala tudi številnim obiskovalcem prireditve, ki so ji z zanimanjem prisluhnili in se tudi prisrčno nasmejali. Po svoje je hvaležna, da je zbolela ‘samo’ za shizofrenijo. Da ni na primer invalid, da nima raka ali kakšne druge smrtonosne bolezni. V knjigi pravi: »Življenje z boleznijo, na primer s shizofrenijo, ni bolezen, ampak eden izmed številnih načinov umetnosti preživetja časa od rojstva do smrti/…/ Treba je preseči življenje samo. Ne se vdati v vlogo, ki nam je predpisana. Biti moramo odprti in sprejemati priložnosti, ki se nam ponujajo, ne glede na diagnozo.«
O branju, pisanju in knjigah pa je napisala: »Zame je napisati knjigo nuja, potreba, moja domača naloga. A obvezna, ker prihaja naravnost, iz srca. Lonček, ki sem ga pristavila v cesarstvo knjig, je samo vračilo knjigam za delež, ki so ga imele pri moji vzgoji.«
V poglavju Kdo se boji črnega moža? Lidija takole razmišlja: »Segregacija je izločanje določene družbene skupnosti na podlagi lastnosti, ki je ne morejo spreminjati. Na primer: narodnosti, barve polti, katerekoli bolezni. Tudi duševni bolniki smo taka skupnost, ki je izločena iz normalnega življenja zaradi svojih posebnih lastnosti.« To njeno misel bom uporabila za zaključek tega prispevka: Menim, da v Mestni knjižnici Izola in v vsaki drugi knjižnici lahko zaposleni veliko pripomoremo k preseganju take izključevalne miselnosti, ki ljudi spravlja v predalčke, saj imamo za to primerno orodje – KNJIGO. Lahko svetujemo in priporočamo za branje kvalitetne leposlovne in poučne knjige. Lahko organiziramo literarne večere in predstavitve knjig. Take predstavitve knjig manj znanih avtorjev iz manj znanih založb se mi vsekakor ne zdijo ‘samopromocija avtorjev’, kar je pogost izgovor za neplačilo honorarja ali vsaj potnih stroškov. V Ljubljani in v drugih slovenskih krajih so se prijele tudi prireditve, ki jih poimenujejo ŽIVA KNJIGA – povabijo različne ljudi, s katerimi se lahko obiskovalci pogovarjajo, jih sprašujejo in tako spoznavajo. Meni se prav te dejavnosti zdijo najpomembnejše za tako imenovano ‘vzgojo bralcev’.
Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola
