Štefka je stala v predsobi z roko počivajočo na hladnem držalu četrtega predala. Tolikokrat je že stala tu z mislijo, da bi ga odprla, a se je vedno premislila. Toda danes je bilo drugače. Turoben dan, brezoblična sivina na nebu, ki je dušila svetlobo, je kot težka odeja visela na njenih ramenih. Zdelo se ji je, kot da se je ves svet zarotil proti njej, stiskal jo je v kot, kjer ni bilo več prostora za bežanje pred resnico. Dolgo je odlašala, toda danes si je priznala, da ne more več brez pomoči. Dnevi so se ji začeli zamegljevati in izginjala je ostrina vida, s katero je nekoč zaznavala obraze in predmete neposredno pred seboj.
S tresočo roko je končno odprla predal. V njem je v tišini samevala zložena bela palica kot speči zmaj, ki čaka, da ga prebudi. Zastrmela se je vanjo, globoko vdihnila in jo raztegnila s hladnimi prsti. Zdela se ji je tako težka, ne zaradi svoje dejanske teže, ampak zaradi resnice, ki jo je nosila s seboj, javno priznanje njene nemoči in njenega novega položaja v družbi.
Preden je lahko podrobno razmislila o tem, se ji je v mislih odvrtel trenutek izpred dveh let. Takrat je prvič stopila na ulico z belo palico v roki. V glavi je čutila moteč pritisk in zdelo se ji je, da se bo vsak čas razletela na tisoč koščkov kot buča, ki se skotali po hribu in trešči v oviro. Z jezo, žalostjo in strahom se je premaknila naprej. Drobni kolešček na dnu palice se je nežno kotalil po tleh in risal nevidno sled njene poti. Po nekaj sto korakih je zaslišala otroški glas:
»Zakaj ima teta palico?«
Gospa, verjetno je bila mama, je odgovorila:
»Slepi ljudje uporabljajo belo palico, a nisem prepričana, da ta ženska res ne vidi.«
Vsaka njena beseda se je zarila globoko v Štefkino zavest. Ni se branila, ostala je tiho, kot da bi resnica sama zadušila njen glas. Ta trenutek jo je preganjal vse do zdaj.
Tudi v Štefkinem osnovnošolskem obdobju ni bilo nič drugače, čeprav je takrat še bolje videla. Ljudje okoli nje so ji dajali občutek, da ne more slediti enakemu ritmu pouka kot videči sošolci. Bila je sposobna, a je potrebovala več časa. Tedaj so jo mnogi podcenjevali in to je ostalo z njo skozi leta, zlasti v zadnjem obdobju njenega dela kot medicinske sestre. Zaradi naprezanja je bila vsakodnevno pod stresom, a si tega ni priznala. Vsakič, ko je sterilizirala medicinske pripomočke, jo je preplavila misel, da bi lahko spregledala kakšno podrobnost, zato je vedno znova in znova preverjala, da je vse popolno. Njene sodelavke niso vedele, kako težko je videti skozi meglo, ker Štefka nikoli ni jamrala. Na zadnjem rednem zdravniškem pregledu pa je dobila negativno mnenje, kar je pomenilo konec zaposlitve. Ta odločitev jo je po dvajsetih letih dela, ki ga je z veseljem opravljala, globoko pretresla, čeprav se je zavedala, da ne gre več. Počutila se je kot da je njeno življenje zdrsnilo iz tirnic in takšno kot ga je poznala, se ne bo več vrnilo.
Zgodilo se je, da je morala Štefka sama v trgovino. Nabrala je par stvari in se v bleščavi sonca vračala iz trgovine. Ni opazila vozička, ki je prihajal nasproti. Moški, ki ga je potiskal, se je moral zaradi ozkega pločnika umakniti na cesto.
»Hvala za prijaznost, gospa,« je siknil sarkastično.
Štefka se je ustavila in skesano zaklicala za njim:
»Oprostite, slabo vidim.«
»Potem pa si nabavite belo palico,« je hladno odgovoril.
Besede so jo zadele globoko v srce. Vedela je, da ima moški prav. Ni več mogla bežati pred svojo resničnostjo.
Tisto noč ni zatisnila očesa. Notranji glas jo je prepričeval, da mora narediti korak naprej. Ko se je začelo svitati, pa je doživela preblisk iz otroštva, ko sta z mamo obiskali slepega profesorja, ki je bil zelo urejen in prijazen. Razložil jima je, da kljub omejitvam živi polno in samozavestno življenje.
»Če je on zmogel, zakaj ne bi tudi jaz,« si je dejala in stisnila pesti.
Zdaj je stala pred vhodom v blok V eni roki je držala dežnik, v drugi pa raztegnjeno palico, ki je bila hladna, a je postajala prijaznejša. V prsih je sicer čutila vznemirjenje, ko je previdno naredila prve korake, ki so bili nazaj grede že odločnejši, toda napetost je popustila šele, ko je vstopila v stanovanje. Sesedla se je na kavč in po licih so ji začele same od sebe polzeti solze. Sprejela je dejstvo, da ni druge poti.
V trenutku, ko je prvič zaupala beli palici, se ji je zdelo, kot da bi se v njej prebudilo nekaj zadušenega, kot bi nevidne vezi, ki so jo zadrževale, popustile in ji dovolile, da ponovno diha s polnimi pljuči. Z vsakim vdihom se je sproščala napetost, ki jo je leta držala v primežu dvomov in sramu. Prvi korak z belo palico ni bil več simbol poraza, ampak začetek nečesa novega, življenja, v katerem ni bila več odvisna od tega, kako jo vidi svet, ampak od tega, kako je ona videla sebe. Njen pogum je bil kot voda, ki vedno najde svojo pot.
Sčasoma je ugotovila, da slepota ni le fizično stanje, je tudi socialno, kulturno in politično vprašanje. Družbene norme določajo, kaj pomeni biti »slep«, kako ljudje dojemajo izgubo vida in kakšen status imajo slepi in slabovidni posamezniki.
Odločila se je postati glasna in osveščati ljudi o slepoti in slabovidnosti. Na dogodkih je najprej s toplim glasom postavila vprašanje:
»Ste že kdaj pomislili, kako bi bilo, če bi izgubili vid?«
V prostoru je zavladala tišina. S simulacijskimi očali jim je omogočila vpogled v svet slepih in slabovidnih
»Slepota ni samo to, kar ne vidiš. Gre tudi za dostojanstvo,« jim je razlagala, »potrebujemo le oči drugega, ne pa nekoga, ki bi odločal namesto nas. Sami izbiramo svoje poti.«
Svoj nastop je zaključila z mislijo, da slepi in slabovidni ne potrebujejo sočutja, temveč razumevanje. Slepota ni pomanjkljivost, je drugačen način bivanja v svetu.
