Simona Kopinšek: Žlica, nož in vilice …

0
179

Nekega dne so se žlica, vilice in  nož kar sami odpravili proti mizi. Seveda jih ni nihče opazil, kajti nikogar ni bilo doma. Le pajkovka, ki je v tišini vztrajno pletla mrežo v kotu kuhinje, je vse videla.

Najprej je v kuhinjskem predalu s priborom zaropotalo. Robotalo je in ropotalo, da se je pajkovkina mreža stresla, kakor takrat, ko jo zatrese piš vetra, kadar gospodinja odpre okno. Pajkovka je pomislila, da bo vsega konec! Da se je začela tresti zemlja! Da bodo šipe popokale, opeke padle s strehe, da se bo dimnik porušil in da se bo porušila tudi hiša. In če se bo porušila hiša, bo konec z njo. Že je hotela uiti, že je premikala nožice, ko je ropotanje prenehalo.

Pogledala je dol, proti kuhinjskemu pultu in zagledala čudo, da kaj takšnega še ne. Predal s priborom je bil odprt in iz njega so zlezli; najprej žlica, potem nož in za njima še vilica.

Žlica se je zavrtela in odplesala proti mizi. Nož je skakljal za njo. Le vilica so  je premikala počasi, zdaj z levo, zdaj z desno stranjo.

»Spet si najpočasnejša!« je z mize zaklicala žlica in potolkla po robu porcelanastega krožnika.

»Ja, spet si najpočasnejša!« je za žlico ponovil nož, se obrnil na stran in z rezilom zarisal sled v prtiček.

Vilica je molče nadaljevala pot in šele prispela do stola, ko se je žlica nova oglasila.

»Pa no, vilica, nikoli ni drugače kot danes. Vedno moraš biti zadnja. Mar te ni sram? Počasna in lena si!«

»Ja, da te ni sram, ko si tako počasna!« je nesramno pripomnil še nož in legel ob krožnik.

Vilica pa pa je vztrajno in počasi nadaljevala pot k mizi. Ko je s tal odskočila na stol in s stola na mizo, sta se žlica in nož že tiščala skupaj. Dobro sta vedela, da ima vilica ostre zobe. Nista pa vedela za njen napor ob premikanju.

“Le poskušajta vidva hoditi s petimi nogami hkrati,” je zadonelo čez prazen krožnik.

Nož in žlica sta pomislila, a nista imela kaj odgovoriti, saj sta spoznala svojo zmoto, ki jo plačujeta še danes. Vilica od tistega dne ni hotela več ležati na levi strani krožnika.

“Raje v miru in sama počakam na jed. Ti si tako ali tako prva na vrsti in prva odslužena,” je rekla žlici.

„Ti, nož, pa lačnemu brez mene sploh nisi v korist, najbolje služiva, kadar sva v paru: jaz držim in v usta ponesem jed, ki jo ti režeš in nič drugače.“

Žlica in nož tu in tam še prigovarjata vilici, naj se jima pridruži na drugi strani krožnika. A vilica vselej molči in se pod robom krožnika kdaj skrivoma tudi nasmeji, saj ima veliko prostora in ve, kako pomembna je.

Napisala: Simona Kopinšek

 

Na fotografiji Simona Kopinšek. Fotograf: Igor Unuk