OTROŠKI SVET LUŽ
V vsaki manjši ali večji luknji v asfaltu, makadamu ali drugi površini v deževnih dneh hitro zraste luža. Ta preprosta reč – LUŽA – otrokom poveča oči, nariše nasmeh na obraz in vzbudi domišljijo. Ob tem jim zastane dih, v mislih pa se jim odvije scenarij čofotanja na 1.000 različnih načinov. Tisti, ki so pogumni in ne razmišljajo o posledicah ali pa jim je zanje malo mar, se poženejo v dir proti luži v boljših čevljih in novih hlačah ter popolnoma gluhi od veselja. Tista nedolžna reč, za katero bi bilo bolje, da je ne bi bilo tam, postane čokolada v prepovedanem predalu. Po startu sledi samo še »PLJUSK!« Leteče kapljice v slogu Matrice v počasnem posnetku osvajajo svet na vse strani, predvsem mamino novo krilo ter lepe mamine in očetove usnjene čevlje. Vse, kar je majhen pogumnež s premočenimi hlačami v neizmernem navdušenju sposoben iztisniti iz svojega grla, je:
»Mami, si videla?«
»ŠE!!«
Kar sledi, je nadrealistično srečanje dveh nasprotujočih si svetov, ko na maminem obrazu majhen pogumnež zagleda grozo, čeprav je pričakoval klic podpore. Realnost ali krutost?
SVET ODRASLIH IN SVET LUŽ
Odrasli smo zatopljeni v načrtovan tok vsakdana, obremenjeni z utrujenostjo, vzgojo, napetostjo, tekočimi problemi, željo po počitku. Zanje so luže samo še ena prepreka, ovira, ki preizkuša njihovo doslednost, njihovo postavljanje meja in pot do potrditve dobrega starševstva.
A ko se tu vmes zgodi, da njun lepo oblečeni otročiček pristane v luži, ves vesel in poln navdušenja, ga pogledajo z globokim vdihom in še daljšim izdihom. V glavi se odvije neizrečen monolog obupa, vse, kar povedo, pa je: »Zakaj to delaš? Poglej, kakšen si! Kako si umazan in sedaj naj gremo na kavo?« No, ali kaj podobnega.
Večina staršev teži k dobri vzgoji, sporočanju in učenju otrok o tem, kaj vse lahko in česa ne, kaj se spodobi in kaj ne, kaj je prav in kaj ne?! In med vsemi temi željami po dobri vzgoji se vmes zgodijo nepričakovani trenutki.
ZAKAJ PA NE!?
Kje je tisti odgovor, zakaj odrasli otokom tako prepovedujemo skakanje po lužah? Je res zadovoljiv odgovor: ker boš moker, ker boš umazan, to se ne dela, ker imaš nove čevlje, hlače, majico. So to res besede, ki otroškim možganom podajo zadovoljivo utemeljitev, zakaj se ne skače po lužah!?
V deževnih poletnih dneh sva sredi mestnega življenja s sinom na ulici, kjer imam včasih občutek, da sva edina živeča prebivalca te naselbine. On pa skače in skače po lužah, vrešči, se smeji in uživa. Čudovito ga je opazovati, kako si izmišljuje nove poskuse čofotanja, raziskuje telo, vodo, lahko bos ali v škornjih, saj ni pomembno. Občasno opazim kakšno premikajočo zaveso na oknih sosednjih hiš ali blokov. Komentarji mimoidočih se glasijo: »Se bo prehladil. Pazite, da si česa ne naredi.«
In ko greva mimo sosednje hiše, kjer morajo otroci čakati pod streho, da poletni dež mine, zagledam v otroških očeh neustavljivo željo, ko se zasvetijo oči in barva obraza spremeni v izraz brez besed, kateri mami sporoča: »Poglej, kako lepo je to! Dajva še midva!« A ona ga prime za roko in reče v imenu starševske ljubezni: »Mokra boš!«
ZAKAJ DA?
Zakaj skakati po lužah? Preprosto »ZATO!«
A kljub temu naštejem nekaj razlogov, zakaj da:
– zato, ker je to del otroštva, ker je otroštvo brez skakanja po lužah kot sadna kupa brez smetane in čokoladnih mrvic;
– zato, ker je to za otroka čisto doživetje, zabava, užitek in sprostitev;
– zato, ker takrat otrok spoznava svoje telo v drugačnih situacijah, tek pod uporom vode, skok v vodo;
– zato, ker doživlja spreminjanje narave – letenje kapljic;
– zato, ker nove hlače nimajo veze s tem;
– zato, ker se vam naslednjič, ko boste šli v mesto, ne bo izmuznil, ker ve, da ste slišali njegovo željo in ga boste ob dežju peljali ven;
– zato, ker želite, da otrok doživi otroštvo!
Članek je objavljen na familylab.si
