Neutrudni zbiralec Janez Janežič je v letu, ko se spominjamo največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, v Mestni knjižnici Izola pripravil razstavo o življenju in delu tega velikega moža. V vitrinah si lahko ogledamo marsikaj: prve izdaje Cankarjevih knjig, nekaj prevodov v tuje jezike, bibliografijo njegovih del, članke iz različnih obdobij, doprsne kipe, fotografije, pisma, značke, znamke, bankovce in pisemsko ovojnico s Cankarjevim portretom, naslovnice njegovih knjig in časopisov iz tedanjega časa. Med dokumenti so zanimive tudi osmrtnice in napisi na vencih, ki so mu jih prinašali na grob, med knjigami pa še delo Vesne Zadnik »Rodbina Ivana Cankarja«. Fotografije Ivana Cankarja, njegovih sorodnikov, prijateljev in sodobnikov spremljajo umetniške upodobitve in karikature, dodana je tudi fotografija pisateljeve posmrtne maske. Na letaku ene od slovenskih političnih strank je med drugim zapisano: »Mi pa imamo pravico do življenja! Zato bomo ostali zvesti besedam našega velikega pisatelja Ivana Cankarja Mati – domovina – Bog. Zato ne bomo segali po tuji komunistični učenosti, marveč ostali zvesti našemu jeziku, domači grudi in poštenosti.«
Ivan Cankar se je rodil 10. maja 1876 v Vrhniki. Bil je osmi od dvanajstih otrok. V domačem kraju je končal osnovno šolo, nato se je vpisal na realko v Ljubljani. Z Dunaja, kjer je študiral slavistiko, se je za nekaj časa preselil v Sarajevo, nato pa se vrnil v Ljubljano. Poezijo je pisal in objavljal že v dijaških letih. Pesmi, balade in romance je objavil v svoji prvi pesniški zbirki »Erotika«, ki poleg Župančičeve »Čaše opojnosti« velja za začetek slovenske moderne. Kasneje je pisal prozo, romane, povesti, novele, črtice, dramska besedila, pa tudi književne kritike, feljtone, na pol literarna besedila, predavanja, razprave. V »Ljubljanskem zvonu«, mesečniku, ki je izhajal med 1881 in 1941, je objavil okrog 200 prispevkov, med njimi balado »Ivan Kacijanar«. Večkrat je objavljal pod psevdonimi. V svojih delih je kritiziral tedanje politične in družbene razmere. Cankar ni bil le odličen pisatelj, ki je, kot je zapisal njegov sodobnik, duhovnik in pisatelj Franc Saleški Finžgar, »gojil strastno ljubezen do nedosežene lepote in bogastva slovenskega jezika in ga proslavil tako, kakor ga ni še nihče pred njim«, ampak se je tudi politično udejstvoval. Bil je izjemen politični govornik in ljudski tribun, ki so mu povsod, kamor je prišel, prisluhnile množice Slovencev. Velikokrat je nagovoril slovenske rojake v Trstu, zadnje predavanje z naslovom »Slovenci in Jugoslovani« pa je imel leta 1913 v Ljubljani. Med najbolj znanimi predavanji sta tudi »Slovensko ljudstvo in slovenska kultura« in »Očiščenje in pomlajenje«.
Kot piše v sinopsisu filma »Tisoč bridkosti za eno uro veselja« je Ivan Cankar, »naš prvi profesionalni pisatelj, javni intelektualec, ki ni nikoli tiho. Rad se prepira, zmerja, pljuva, četudi po svojih ljudeh. Največkrat upravičeno, ker so etično vprašljivi.«
Ena od razstavljenih fotografij prikazuje slovesno odkritje spomenika Ivanu Cankarju. To se je zgodilo na Vrhniki, 10. avgusta leta 1930, dobro desetletje po pisateljevi smrti. Slovesnosti se je udeležilo na tisoče ljudi v narodnih nošah. Izvemo, da so o dogodku poročali vsi tedanji slovenski časniki, tako liberalni kot katoliški in tudi, da so »politiki v Ljubljani dvanajst let obljubljali postavitev spomenika, na koncu pa so ga postavili Vrhničani sami, ob izdatni pomoči izseljenskih rojakov iz Amerike.« Tako bolje razumemo tudi priloženo črno belo razglednico z rdečim napisom »Cankarja se bojimo! Kip Ivana Cankarja, ki ga Ljubljana ni hotela.«
In zakaj naj bi se Ljubljana bala Cankarja? Ivan Cankar se je zavzemal za jezikovno in kulturno avtonomijo Slovencev v času, ko se je »vladajoča oblast raje podredila monarhističnim zahtevam Srbov«, izvemo v enem od prispevkov. Njegova smrt je bila »skrivnostna« in »nihče si o njej ni upal odkrito govoriti, saj so bili vsi, ki so karkoli vedeli o tem, ustrahovani in utišani. Tedanje oblasti niso dovolile nobene preiskave«, niti obdukcije. Danes nekateri raziskovalci ocenjujejo, da je šlo za politični umor. Pri tem se opirajo na dokumente, pisma, spomine in ustne izjave prič, dodaten dokaz pa so še rane od udarcev, vidne na posmrtni maski. Uradna razlaga je sicer bila, da je bil Cankar pijan in je padel po stopnicah ter umrl zaradi posledic padca.
Zanimivo je tudi pismo, ki ga je 11. februarja leta 1958 Franc Saleški Finžgar napisal Leopoldu Jurci. Leopold Jurca je bil prošt in župnik v Pazinu in je v tamkajšnjem semenišču poučeval slovenske dijake. Ko so ga dijaki spraševali, ali se je Cankar pred smrtjo »spravil z Bogom«, je Jurca o tem vprašal Franca Saleškega Finžgarja. Ta pa mu je odpisal: »Ko je Ivan Cankar hudo obolel, je bil pri njem njegov brat kanonik Karlo. Vem, da sta se tudi o tem menila, dasi je bil Ivan tedaj res malo sposoben za razgovore. /…/ Ko pa je Ivan obležal v bolnišnici, sem ga tudi jaz obiskal. Mirno je ležal. Ko je zaslišal moj glas, se je potrudil, da je odprl oči in me takoj spoznal. Po kratkem uvodu sem ga vprašal, ali bi želel sveto odvezo. Dvignil se je v postelji, sklenil roke in truden rekel: Lepo prosim. Obudil je kesanje in jaz sem mu podelil absolucijo. Ganjen je vse to izvršil. Sodim pa, da je že njegov brat že prej vse to opravil (če se prav spominjam). Moj spomin mi gine od dne do dne. Toliko lahko povem. Pisal pa o tem nisem. Saj razumete ljudi in čas. Lepo pozdravlja, Franc Saleški Finžgar.«
»Človek obrača, Bog obrne«, pravi slovenski pregovor. Res škoda, da se pri nas velikanov duha, kot sta Prešeren in Cankar, na koncu spomnimo le še kot »navadnih pijančkov«. Pije namreč marsikdo, in čeprav naj bi veljalo, da »vsak drugi Slovenec piše«, ni veliko takih, katerih knjige je vredno vzeti v roke. In tudi ne veliko takih, ki za svoje ideale zastavijo življenje.
Če ne drugje, se lahko o vsem tem pogovarjamo vsaj ob »Skodelici kave«.
Po pogovoru z Janezom Janežičem zapisala Špela Pahor
