I. Uvod
Knjižnice imajo na Slovenskem že večstoletno tradicijo – sodijo med najstarejše institucije na področju kulture, izobraževanja in znanosti. Nekoč so skrbele predvsem za ohranjanje pisne dediščine. Danes zbirajo, obdelujejo, hranijo in predstavljajo različno knjižnično gradivo, informacijske vire in informacije, omogočajo dostop do njih in njihovo uporabo. Organizirajo tudi prireditve in dejavnosti za različne ciljne skupine. Temeljno poslanstvo knjižnic je skrb za neomejen dostop vseh uporabnikov do knjižničnega gradiva in drugih informacij – s tem omogočajo izenačevanje izobraževalnih, informacijskih in drugih socialnih možnosti prebivalcev.
Knjižnice s svojim delovanjem odgovarjajo na kulturne, izobraževalne, informacijske in socialne potrebe okolja. Med drugim omogočajo dostop do zbirk domoznanskega gradiva za lokalne študije. Svoje uporabnike seznanjanje z večkulturnostjo ožjega in širšega okolja. Omogočajo predstavitev ustvarjalnosti različnih subjektov v okviru lokalne skupnosti. Danes postajajo vse bolj tudi družabna središča in prostor za kvalitetno preživljanje prostega časa. Skrbijo za vse skupine prebivalstva, posebno še za ranljive družbene skupine.
II. Zgodovina Mestne knjižnice Izola
O mestni knjižnici v Izoli kot slovenski ustanovi javnega značaja lahko govorimo šele v času po drugi svetovni vojni. Najprej je delovala v okviru slovenskega prosvetnega društva Istra. Decembra leta 1954 so fond s 399 knjigami prenesli na novoustanovljeno društvo Svoboda. Vodja tega društva, gospod Franjo Sornik, si je zelo prizadeval za obogatitev knjižnega fonda in kmalu je knjižnica prerasla okvire amaterske dejavnosti. Dne 28. marca leta 1958 je bil zato izdan odlok o ustanovitvi Ljudske knjižnice Izola. Knjižnica je od društva Svoboda prevzela zalogo 3250 knjig, gospod Franjo Sornik pa je postal njen v.d. upravnik. Ko so leta 1959 primerno uredili prostore, so v knjižnici s prvotnega pultnega sistema izposojanja knjig prešli na sistem prostega pristopa, hkrati pa so gradivo uredili po decimalni klasifikaciji. Nova čitalnica je pritegnila veliko število bralcev. Leta 1963 je knjižnica ustanovila pionirski oddelek. Leta 1964 se je preimenovala v Matično knjižnico Izola z novimi nalogami pospešiti in organizirati knjižničarsko dejavnost v občini. Leta 1965 so prostori knjižnice obsegali oddelek za odrasle bralce s čitalnico, pionirski oddelek s čitalnico, tehnični prostor, skladišče in corpus separatum z Besenghijevo knjižnico. Tega leta je knjižnica imela 1366 aktivnih članov, letni prirast knjig pa je bil od 800 do 1000 enot. Konec leta 1982 je knjižnica pridobila nov večnamenski prostor za zgodovinsko marksistični oddelek, študijsko čitalnico, tematske razstave in literarna srečanja. Leta 1983 je imela knjižnica že 30.000 enot gradiva, v njej pa so bili zaposleni le trije strokovni delavci; oprema je bila neustrezna in prostorska stiska velika. Leta 1993 je imela knjižnica prostore na 218 m2, 118 m2 je bilo namenjenih oddelku za odrasle bralce, 55 m2 oddelku za otroke in mladino in 12 m2 skladišču. Pisarna, ki je bila velika 13 m2, je bila ravnateljev delovni prostor in prostor za obdelavo, nabavo in odpis knjižničnega gradiva. Niti na 16 m2 hodnika ni bilo več prostora za dodatne knjižne police. Julija leta 1998 je knjižnica v preurejenem skladišču odprla Središče za samostojno učenje, 22. oktobra pa še regionalno Borzo znanja. Leta 1999 je bil del knjižnega fonda prenesen v dislocirano skladišče v prostoru starega italijanskega vrtca v Izoli. V tem prostoru je bila urejen tudi večnamenski prostor, kjer so odslej potekale različne oblike bibliopedagoškega dela: ure pravljic in igralne ure s knjigo, potopisni in literarni večeri in druge prireditve, namenjene otrokom in odraslim. Knjižnica se je torej vse od ustanovitve dalje otepala s finančnimi, kadrovskimi in prostorskimi težavami. Po dolgih desetletjih prepričevanj, dokazovanj in utemeljevanj o njenem velikem kulturnem in izobraževalnem pomenu se je v letu 2004 končno preselila v nove, večje, svetlejše in bolj primerne prostore ter se preimenovala v Mestno knjižnico Izola. Leta 2005 je knjižnica v kletnih prostorih vrtca Livade pridobila skladišče za manj iskane knjige. Tako je bila vsaj za nekaj časa rešena prostorska stiska.
V prostorih Mestne knjižnice Izola poleg rednih dejavnosti nabave, obdelave in izposoje gradiva potekajo prireditve in dejavnosti za otroke in odrasle: ure pravljic, vrtec in šola na obisku, knjižni kviz, knjižne uganke, razstave knjig, likovne in druge delavnice, srečanja z literarnimi ustvarjalci, potopisni večeri, srečanja z zanimivimi Izolani ter razstave slik, kipov, različnih zbirk in ročnih del. Tako svojim uporabnikom poleg pisnih in drugih knjižnično informacijskih virov nudi tudi seznanjanje z drugimi vrstami kulturne dediščine, predvsem nesnovne kulturne dediščine.
III. Nesnovna kulturna dediščina
Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo se je od začetka 70. let 20. stoletja dalje ukvarjala predvsem z varovanjem materialne kulturne in naravne dediščine. Šele konec 80. let se je usmerila na varovanje nematerialne dediščine. Takrat je sprejela Priporočilo o varstvu tradicionalne kulture in folklore. Leta 2001 je oblikovala Univerzalno deklaracijo o kulturni raznovrstnosti, ki je tako postala skupna dediščina človeštva. Leta 2003 je sprejela Konvencijo o nesnovni kulturni dediščini.
Za obstoj nesnovne kulturne dediščine je pomembno njeno poustvarjanje, posredovanje z roda v rod in ustrezno dokumentiranje, saj s smrtjo posameznika kot ustvarjalca, posredovalca, izvajalca, umre tudi vse njegovo znanje. Tu pa imajo pomembno vlogo tudi knjižnice.
Nesnovna kulturna dediščina so dejavnosti, predstavitve, izrazi, znanja, veščine, pa tudi orodja, predmeti, izdelki in kulturna okolja s katerimi so povezani. Nesnovno kulturno dediščino je Konvencija razdelila na naslednje sklope:
a) (oblike) ustnega izročila, izrazov in jezik kot nosilec nesnovne kulturne dediščine;
b) odrske / scenske umetnosti;
c) družbene prakse, šege, praznične dogodke;
d) znanja in prakse v zvezi z naravo ter s svetom in
e) tradicionalne obrti ter veščine.
Tu bom omenila le tiste prvine nesnovne kulturne dediščine, ki jih ohranjamo/izvajamo/posredujemo v Mestni knjižnici Izola. Te so: javno izražanje pesništva, zgodovine, bajk, legend in drugih oblik pripovedništva, pomembnega za kulturo posamezne skupnosti. Sem sodijo še glasba, lutke in pesmi. Na različnih prireditvah posredujemo tudi ekološka znanja, znanje o zdravilstvu, različna duhovna znanja in znanja o različnih zvrsteh umetnosti.
Nesnovna kulturna dediščina se posreduje iz roda v rod. Poustvarjajo jo skupnosti, skupine ali posamezniki kot odgovor na okolje, na njihov vzajemni odnos z naravo in preteklostjo. Ob tem se razvija občutek identitete in kontinuitete ter spoštovanje kulturne raznovrstnosti in človeške ustvarjalnosti. Varstvo nesnovne kulturne dediščine pomeni ukrepe, ki zagotavljajo njen obstoj: njeno prepoznavanje, dokumentiranje, raziskavo, zaščito, zavarovanje, promocijo, razvijanje in prenos na mlajše generacije – še posebno s pomočjo različnih oblik izobraževanja, kakor tudi s ponovno oživitvijo različnih pojavov te dediščine (http://www.zvkds.si/sl/zvkds/dekd/arhiv-dekd/dekd-2005/).
V nadaljevanju bom prikazala delovanje Mestne knjižnice Izola kot lokalnega središča, ki skrbi za varovanje in posredovanje nesnovne kulturne dediščine najširšemu krogu svojih uporabnikov. Z dopolnjevanjem zbirke domoznanskega gradiva ohranja najrazličnejša znanja o lokalnem okolju. V svojem okolju odkriva posameznike in skupine, ki razvijajo različne oblike umetniške ali rokodelske ustvarjalnosti ter skrbi za njihovo predstavitev. Opozarja tudi na kulturno raznolikost v svojem okolju in v sodobnem svetu. S svojim delovanjem tako skrbi za ohranjanje, posredovanje in promocijo različnih oblik kulturne dediščine, ki jo pojmuje kar se da široko.
IV. Domoznanstvo
Domoznanstvo je posebna dejavnost splošne knjižnice, ki obsega zbiranje, obdelovanje, hranjenje in posredovanje knjižničnega gradiva, ki je vsebinsko in z avtorji povezano z območjem, na katerem deluje knjižnica. Domoznansko gradivo povezuje knjižnico z lokalnim okoljem in kaže na življenjski utrip domačega mesta in okolice. S pomočjo tega gradiva uporabniki spoznavajo pretekle in aktualne dogodke, znamenitosti, zgodovino, način življenja in navade v domači občini. Domoznansko gradivo je odraz znanja o domačem kraju in domači ustvarjalnosti.
V Mestni knjižnici Izola že dolgo zbiramo, obdelujemo, hranimo in posredujemo domoznansko gradivo, predvsem za območje izolske, deloma tudi piranske in koprske občine. Veliko domoznanskega gradiva pridobimo z darovi Skupnosti Italijanov iz Izole in z darovi ezulske skupnosti Isola nostra iz Trsta. Našo zbirko bogatimo tudi z nakupi in darovi naših uporabnikov. Med gradivom so knjige, časniki, časopisi, revije, zbirka starih razglednic, zbirka starih igrač, zgoščenke, članki in drobni tisk. Občasno pripravljamo tudi tematske razstave domoznanskega gradiva. S tem omogočamo uporabnikom spoznati naše mesto, ljudi, njihovo življenje in običaje.
Zbirka razglednic je digitalizirana in dostopna najširšemu krogu uporabnikov na naši spletni strani: http://www.izo.sik.si/ in v vzajemnem katalogu Cobiss Opac.
Poleg knjig zbiramo še časnike, časopise in revije, ki se nanašajo na našo občino.
Med periodiko bi omenila mesečno revijo Isola nostra, ki jo izdaja italijanska ezulska skupnost v Trstu in lokalni tednik Mandrač. Hranimo tudi nekatera glasila podjetij, šol, vrtcev ter drugih ustanov z našega območja.
Izpopolnjujemo tudi zbirko CD jev z naslovom Istrska srečanja. To so na CDjih posneti intervjuji z Izolani, ki se tedensko predvajajo na slovenskem programu radia Trst A.
Hranimo zbirko več kot 1000 starih razglednic, ki dokumentirajo predvsem arhitekturo naših krajev, pa tudi oblačila in način življenja ter seveda spremembe v času.
Zbiramo predvsem članke o dogajanjih v knjižnici, ki pomembno oblikujejo vsakdanje življenje v Izoli in okolici. Obsežna je tudi zbirka člankov raznih lokalnih novinarjev, predvsem Izolanke Kristine Menih, objavljenih v mariborskem časopisu Večer (1998 – 2004). V njih so zabeleženi običajni dnevni dogodki in vsakdanji utrip življenja v naši občini.Prav takoshranjujemo članke o Istri, solinah, ribištvu, ribji predelovalni industriji in oljkarstvu.
V našem knjižničnem fondu so tudi prospekti krajev, vabila in programi prireditev, razne zloženke, katalogi razstav, zemljevidi in drugo drobno gradivo, ki priča o vsakdanjem življenju v naših krajih.
Z domoznanskimi prispevki o življenju posameznikov bogatimo spletni portal Kamra, od leta 2013 pa sodelujemo pri oblikovanju spletnega biografskega leksikona Primorci.si.
K domoznanstvu bi lahko šteli tudi mesečna srečanja z Zanimivimi Izolani, kjer naši obiskovalci v pogovoru spoznavajo življenjske zgodbe in izkušnje različnih prebivalcev Izole: med njimi so tako učitelji, znanstveniki, kuharji, slaščičarji, pisatelji, slikarji, igralci kot rejnice, novinarke, modne oblikovalke in predstavniki/ce drugih poklicev. Želimo si, da bi o njih nastala tudi knjiga, zato razmišljamo o tem, kako bi v domoznansko dejavnost vključili tudi zbiranje, zapisovanje, snemanje in transkripcijo osebnih biografij prebivalcev občine Izola.
V. Zbirka igrač
Hranimo tudi zbirko čez tisoč starih in novejših igrač, last ljubiteljskih etnologov in zbirateljev starin Janeza in Marije Janežič. Zbirka je postavljena v dveh velikih, po naročilu namensko narejenih steklenih razstavnih vitrinah. Tu so medvedki, lutke, otroške kuhinje, punčke, vlakci, avtomobilčki, likalniki, posodice, štedilniki, miške, vojaki, vozički, palčki, ježki, Miki miške, skiro in lesena račka, vozički, posteljice in še mnogo raznovrstnih igrač, ki so zadnji dve stoletji pa vse do danes razveseljevale majhne in večje otroke. Ob njih se obiskovalcem zbujajo spomini na otroštvo in neizpolnjene želje po igri. Danes, ko je trg preplavljen z elektronskimi in plastičnimi igračami vseh vrst, so te na pol ročno izdelane igrače iz pretežno naravnih materialov – blaga, lesa, porcelana in aluminija – lahko navdih sodobnim oblikovalcem igrač in vsem, ki želijo svojim otrokom izbrati kvalitetno igračo, ki bo pozitivno delovala na njegov telesni, čustveni, umski in duhovni razvoj. Zbirka igrač Janeza in Marije Janežiča je najobsežnejša zbirka igrač v Sloveniji in pričuje o bogati dediščini in ustvarjalnosti na tem področju. Tudi ta zbirka, ki si jo je doslej ogledalo že na stotine otrok in odraslih, je digitalizirana in dostopna na naši spletni strani.
VI. Dejavnosti knjižnice na etnično mešanem področju
Mestna knjižnica Izola deluje na območju, ki je etnično pestro in dvojezično. Poleg Italijanov, ki so v obalnih mestih avtohtoni prebivalci, tu živijo še mnogi pripadniki različnih narodov iz bivše Jugoslavije, pa tudi Rusi, Indijci, Turki in drugi. Že naša knjižna zbirka in drugo knjižnično gradivo kaže na to, da živimo na kulturno mešanem ozemlju, saj poleg leposlovja in strokovnega gradiva v slovenskem jeziku po zakonu obvezno hranimo tudi gradivo v italijanskem jeziku za pripadnike italijanske manjšine. Na naših policah so še knjige v hrvaščini, francoščini, nemščini in španščini.
Zaradi etnično pestrega okolja smo se že zgodaj vključili v projekte, ki razvijajo medkulturne odnose. Prvi je bil projekt Unicefa Spoznavajmo otroke sveta, ki je trajal nekaj mesecev. Otroke, ki so prihajali na pravljične ure z vrtcem ali s starši, je bibliotekarka in pravljičarka s pomočjo knjig, ugank, pesmic, ljudskih plesov, predmetov in ljudskih pravljic seznanila z življenjem v Istri, Afriki, Peruju in Sloveniji. Za uspešno izveden projekt smo prejeli Unicefovo nagrado.
A. Študijski krožki
Že skoraj dvajset let deluje v Mestni knjižnici Izola tudi študijski krožek Svet v dlaneh – skozi druge kulture spoznavamo sebe.
Študijski krožki so projekt Andragoškega centra Slovenije. So neformalna oblika izobraževanja odraslih, ki so jo razvili na Švedskem. Tam imajo že skoraj stoletno tradicijo študijskih krožkov, ki se jih udeleži skoraj vsak tretji odrasel državljan. Pravijo, da je skandinavska demokracija v veliki meri posledica delovanja študijskih krožkov.
V študijskih krožkih se zbirajo odrasli ljudje, ki se želijo ob prijetnem druženju naučiti nečesa novega, obenem pa želijo kaj koristnega narediti za svoj kraj in za druge ljudi. Razširjeni so že po vsej Sloveniji in so priložnost za učenje, druženje in delovanje v okolju. Njihov cilj je promocija znanja, ki ga potrebujemo za razvoj in dejavno vključevanje v sodobno družbo in spodbuda za osebni razvoj posameznih udeležencev.
V njih se obravnavajo najrazličnejše teme, zelo pogoste so tiste s področja ekologije, etnologije, zgodovine, tujih jezikov… Po načinu dela študijske krožke delimo na tematske, tečajne, diskusijske in raziskovalne. Člani krožka se sestajajo vsak mesec in enakopravno sodelujejo pri načrtovanju in izvajanju krožka, mentor pa skrbi za koordinacijo dela in vodenje dokumentacije (http://www.acs.si/).
V študijski krožek Svet v dlaneh smo vključeni tako zaposleni kot zunanji člani. Enkrat mesečno od začetka oktobra do konca maja priredimo potopisni večer, ki ga dopolnimo z razstavo strokovnih in leposlovnih knjig o določeni deželi ter seznamom priporočene literature – tega lahko obiskovalci odnesejo domov. Organizirali smo tudi že potopisna predavanja z etnološkimi delavnicami za šolske otroke v dopoldanskem času. Otroci lahko rešujejo tudi mesečno knjižno uganko o določeni deželi.
Različni predavatelji so nas ob diapozitivih in glasbi, pa tudi s pomočjo predmetov iz določenega kulturnega okolja popeljali na pot okoli sveta: v Mehiko, Avstralijo, Indijo, na Madagaskarju, v Nigerijo, Mali, Ugando, Nepal, Ladak, v južno ali severno Ameriko, Kambodžo, k Inuitom, na Kitajsko, v Mongolijo, na Sejšele, v Makedonijo, s karavano čez Saharo, med Tuarege, spoznavali smo avstralska permakulturna naselja. Šli smo tudi na obisk v cvetlični vrt na Markovcu, pa po dolini Dragonje, peš po sečoveljskih in strunjanskih solinah, povzpeli smo se na Slavnik in Kojnik, spoznavali starodavno piransko in portoroško sodobno cerkveno arhitekturo in ulice Pirana, obiskali kapelico, cerkvico in križ v Strunjanu.
Študijski krožek Svet v dlaneh – skozi druge kulture spoznavamo sebe je bil pred leti s strani Andragoškega centra Slovenije izbran kot primer dobre prakse, mentorica pa je prejela priznanje te ustanove za izjemne promocijske dosežke pri bogatitvi znanja drugih.
B. Pravljične urice
Med redne dejavnosti slovenskih splošnoizobraževalnih knjižnic sodijo tudi različne oblike bibliopedagoških dejavnosti, med njimi tudi ure pravljic, namenjene otrokom. Ob poslušanju otroci razvijajo svojo pozornost in domišljijo, bogatijo besedni zaklad in se nezavedno učijo modrosti svojih prednikov, ki so zgoščene v pripovedih. Obenem je to njihov prvi stik s knjigami. V njih se zbudi ljubezen do lepe besede, do knjig in branja. S poslušanjem in branjem razvijajo kognitivne sposobnosti, kar jim v kasnejših obdobjih olajša pridobivanje znanja v šolah. S pripovedovanjem pravljic otrokom tudi posredujemo naše bogato ljudsko pripovedno izročilo.
Otrokom in njihovim staršem smo želeli posredovati in približati tudi izkušnje in bogastvo drugih kultur, s katerimi se vedno pogosteje srečujemo. Zato smo že leta 1998 pri Soroševi mednarodni fundaciji prijavili projekt medkulturnih pravljičnih uric. Takrat je bila naša gostja gospa Yumi Nosaka Pejanović, Japonka, ki zdaj živi v Ljubljani. Oblečena v japonski kimono je v svojem materinem jeziku pripovedovala japonsko ljudsko pravljico, ki jo je tudi prevedla in jo je knjižničarka nato prebrala še v slovenščini. Ob tem dogodku smo pripravili tudi razstavo knjig o Japonski, ki jih hranimo v naši knjižnici. Uri pravljic je sledila likovna delavnica za otroke, ki smo jo nadgradili še z delavnico izdelovanja origamijev za odrasle.
Z medkulturnimi pravljičnimi uricami za otroke od četrtega leta dalje nadaljujemo tudi danes. Povabili smo starše iz drugih etničnih skupin in jih prosili, naj na urah pravljic pripovedujejo ljudske pravljice iz svoje domovine v svojem, nato pa še v slovenskem jeziku. Poslušali smo že makedonske, goranske in albanske ljudske pravljice, pa tudi pravljice v ruskem, španskem in drugih jezikih, ki so jih pripovedovali avtentični govorci. V likovni delavnici, ki sledi, otroci pod mentorstvom knjižničarke Nives Kaligarič izdelujejo papirnate državne zastavice, se posladkajo z značilnimi domačimi dobrotami ter ob knjigah, ki jim jih predstavi knjižničarka, spoznajo še kakšno zanimivost o tej deželi. Otroci so te mednarodne pravljične urice lepo sprejeli, kar se kaže po velikem obisku, pri uri pravljic pa je prisotnih tudi veliko staršev. Taka oblika sodelovanja z različnimi priseljenci je pomembna tudi za njih same, saj se tako čutijo bolj povezane z okoljem, v katerem živijo. Začutijo, da so del skupnosti in da lahko s svojim kulturnim izročilom prispevajo k boljšemu medsebojnemu razumevanju in sprejemanju različnosti.
C. Jezikovne delavnice
V knjižnici že več let potekajo tudi celoletne ali poletne jezikovne delavnice za otroke. Učili smo se že švedsko in italijansko, danes pa se učimo francosko in japonsko. Imeli smo že angleške, španske in portugalske bralne urice. Tudi preko spoznavanja različnih jezikov skušamo otrokom posredovati občutek za kulturno raznolikost.
D. Druge posebne skupine
V naše dejavnosti vključujemo tudi ljudi s posebnimi potrebami. Že leta 2005 smo knjižničarke vzpostavile stik z vzgojitelji in varovanci Varstveno delovnega centra iz Kopra, enota Izola. Varovanci VDC skrbijo za okolico knjižnice in za zelenice, zato smo jih povabili v knjižnico in sem jim oddolžili s pravljično uro ter skromnimi darili (promocijski materiali knjižnice – svinčniki in torbe). Kmalu smo opazile, da so se varovanci VDC prišli vpisat v knjižnico, kot zavod in tudi kot posamezniki. Naše druženje smo nadaljevali ob izposojevalnem pultu. Še večkrat so prišli k nam na uro pravljic, pripravili smo jim tudi spremljajoče dejavnosti (risanje na steklo, origami). Kmalu smo se dogovorili, da jih bo knjižničarka obiskovala v njihovih prostorih, kjer ima več varovancev možnost prisluhniti lepi besedi. Tako se je rodilo naše sodelovanje in tudi pravljični študijski krožek Jara kača, v katerem varovanci prisluhnejo ljudskim pravljicam. Že več let zanje pripravljamo tudi bralno značko. V seznam za branje vključujemo predvsem dela slovenskih avtorjev in slovenske ljudske pravljice. Tudi knjižne nagrade ob uspešno zaključeni bralni znački so navadno zbirke slovenskih ljudskih pravljic.
VII. Razstavna dejavnost
Poleg knjig, ki predstavljajo našo pisno dediščino, pa skušamo ljudem približati tudi druge zvrsti ljudske ustvarjalnosti. Različnim ljubiteljskim ustvarjalcem in umetnikom nudimo možnost, da svoje izdelke razstavijo v našem kotičku ustvarjalnosti ter s tem javnosti predstavijo svoje delo. K sodelovanju smo ustno ali pisno povabili ljubiteljske in akademske slikarje, oblikovalce keramike, fotografe, zbiratelje in vse, ki v prostem času radi ustvarjajo iz različnih materialov: gline, kamna, lesa, semen, blaga, kovine, kamenčkov, školjk, vej in drugih snovi. Od leta 2004 do leta 2013 smo tako imeli že več kot 100 razstav v vitrinah in več kot 100 slikarskih razstav na stenah v knjižnici. Prva razstava v vitrini ustvarjalnosti je bila posvečena istrskim poročnim običajem – domačinka Nada Morato je na poličke zložila različno ročno oblikovane in okrašene istrske poročne kolače. Nato so sledile razstave risb, izdelkov iz kamna, drevesnih korenin in vej, slanega testa, nakita iz fimo mase, otroški izdelki in igrače, izdelki iz gline, stripi in knjige, ki so jih izdelali ali napisali otroci sami, nakit in razni drugi izdelki iz žice, perlic, školjk, ptičjih peres, blaga, drevesnih plodov, storžev. Obiskovalci so si lahko gledali lepo pobarvane steklene posodice in stekleničke, kamenčke in velikonočne pirhe, tudi okrašeno nojevo jajce, keramične izdelke, papirnate pustne maske in pustna oblačila, krpanke, namizne prte, blazine, igrače, lesene kozolce in lesene ure, ključavnice, ključe, vitrihe, obešanke, rozete, zapahe in ostale predmete za opremo vrat, stare šolske predmete, militarije in radiotelegrafske tasterje, stare kuharske knjige, jedilni pribor in keramične ter porcelanaste posode… Svoje slike, fotografije in druge izdelke so razstavili posamezniki in društva, ljubitelji in profesionalci, slikarji in fotografi, šivilje, klekljarice, pletilje, ljubiteljice kvačkanja, zidarji, upokojenci, otroci, brezposelni, medicinske sestre in predstavniki drugih poklicev, domačini in tujci… Ob razstavah priredimo tudi delavnice: ustvarjali smo že izdelke iz slanega testa, uporabili star papir, konzerve in steklovino, oblikovali glino, nizali perlice na kovinsko ogrodje, rezali in pregibali papir, risali z mladim umetnikom, slikali na steklo, izdelovali mozaike ali antični nakit, spletali adventne venčke, se vadili v lepopisju ali kaligrafiji. Pri vseh teh dejavnostih smo sodelovali s člani knjižnice in Borze znanja, z uporabniki društva za duševno zdravje Šentmar iz Kopra in Nacionalnega združenja za kakovost življenja Ozara – enota Izola, z uporabniki Varstveno delovnega centra iz Izole, z uporabniki društva za cerebralno paralizo Sonček iz Kopra, z zbiratelji, s šolami in vrtci, z dijaki Gimnazije Piran, društvom Zvezdice iz Izole, ki deluje v okviru Društva prijateljev mladine, s prostovoljci in drugimi posamezniki, z Inštitutom za dediščino Sredozemlja iz Pirana, z društvom Faros – Univerzo za tretje življenjsko obdobje iz Lucije, z Univerzo za tretje življenjsko obdobje Izola, z Domom upokojencev Izola ter drugimi ustanovami in društvi.
V naše razstavne dejavnosti vključujemo tudi priseljence. Pri nas je svoje keramične izdelke razstavljala Nepalka Sapana Gandharb, Američan poljskega rodu Andrew Mezwinsky, ameriška državljanka Joanne Dubois pa je poleg razstave vodila delavnico izdelovanja okrasnih in uporabnih predmetov iz odpadnega materiala.
O vseh razstavah smo tudi napisali članke za lokalni časopis Mandrač; nekateri članki so bili objavljeni tudi v regionalnih in nacionalnih časopisih. Vse članke smo shranili tudi v našem arhivu knjižnice, dostopni pa so še na spletni strani knjižnice www.izo.sik.si.
VIII. Sodelovanje pri Dnevih evropske kulturne dediščine
Naša knjižnica že od leta 2005 sodeluje tudi pri slovenskih Dnevih evropske kulturne dediščine. V teh letih smo pripravili vrsto razstav, srečanj in predavanj na izbrano temo.
Leta 2005 je bila tema DEKD Nesnovna kulturna dediščina. V tem letu je naša knjižnica kot edini prireditelj v Izoli DEKD obeležila z obsežno razstavo nabožnih predmetov iz zbirke Janeza in Marije Janežič, povezanih z verskimi obredi naših krščanskih prednikov. Del razstave je bil v prostorih knjižnice, obsežnejša postavitev pa je bila v galeriji Alga. Izdali smo tudi barvni letak s kratko razlago pomena verskih predmetov. Obenem smo organizirali tudi likovno razstavo slikarskih del članov izolske likovne skupine LIK. Leta 2006 je bila tema Gradovi, utrdbe in mestna obzidja. Pripravili smo razstavo knjig o gradovih, utrdbah in mestnih obzidjih na področju Istre ter katalog knjig na to temo, ki jih hrani naša knjižnica. Otroci so lahko prisluhnili slovenskim ljudskim pravljicam o gradovih in graščakih. Leta 2007 smo pripravili razstavo knjig in predmetov, vezanih na arhitekta Jožeta Plečnika, obenem pa so lahko otroci reševali knjižno uganko o njem. Leta 2008 smo pripravili razstavo o Primožu Trubarju, razstavo različnih izdaj Svetega pisma iz zasebne zbirke ter predavanje o pomenu Primoža Trubarja in Svetega pisma za Slovence. Predavala sta evangeličanski pastor Izet Veladžić in katoliški duhovnik Janez Kobal, oba iz Izole. Leta 2009 je bila tema Dediščina, inovativnost in ustvarjalnost, leta 2010 Kulturna dediščina in pomanjkanje, leta 2011 Dediščinske skupnosti in prostovoljstvo, leta 2012 pa Izkušnja dediščine – vsa ta leta smo DEKD obeležili z različnimi razstavami, predavanji, pripovedovalskimi dopoldnevi in večeri ter srečanji za odrasle in otroke. Pripravljamo se tudi že na letošnje DEKD – kot vsako leto načrtujemo razstave, prireditve (predavanja, koncerte, pravljične dopoldneve in večere) in druge dogodke, ki bodo potekali v naših prostorih.
IX. Zaključek
Menim, da v Mestni knjižnici Izola z navedenimi projekti ustrezno odgovarjamo na potrebe današnjega časa, posebej še na potrebe naših bralcev in ostalih uporabnikov, ki jih s temi dejavnostmi že od malih nog spodbujamo k spoznavanju, upoštevanju in spoštovanju dediščine, kulturnih in etničnih različnosti ter k strpnosti in sodelovanju med različnimi skupinami ljudi. Z razstavami tudi spodbujamo ustvarjalnost in opogumljamo tiste, ki si doslej še niso upali razstavljati. Na tak način spletamo nove vezi med ustanovo in njenimi uporabniki, posredno pa poskrbimo tudi za prenos različnih znanj in spretnosti s starejše na mlajšo generacijo ter s tem za ohranjanje naše kulturne dediščine.
