"Ti bo nogavičko kdo zašil?" vprašam petletno dekletce na čarobnem igrišču Družinskega centra Mala ulica v Ljubljani (prvega takega igralnega centra v Sloveniji), ko mi že tretjič pomoli pod nos nožico s strgano nogavico. Mojega vprašanja ne razume. Kmalu se nama pridruži malce starejši deček – in glej, tudi na njegovi nogavici zeva velika luknja. Mamico previdno pobaram, ali zna šivati. "Saj sem otrokom včasih nogavice zašila, a jih niso hoteli več obuti. Da zašitih nogavic pa oni že ne bodo nosili," odgovori.
Spomin pohiti v drugačno otroštvo. Vsak mesec je k nam prišla z vlakom šivilja, ki je zašila vse, kar ji je mama pripravila. Profesorica matematike in fizike z dvema divjima sinovoma, ki sta rada plezala in dirjala po gozdu, in eno štorasto hčerko pač ni zmogla sama zakrpati kupa perila in oblačil, ki se je vsak mesec nabral. Naša šivilja je tako hodila od družine do družine in svojo preživljala s krpanjem, krajšanjem in daljšanjem, širjenjem in oženjem … Odrasla sem redno nosila v popravilo najlonke, dokler pred dobrim desetletjem nisem ugotovila, da ni nikjer niti ene popravljalnice nogavic več. Vedela sem: nastopila je nova era bivanja.
Ampak! Vrnilo se bo, kar se je skrilo pod odejo potrošniške blaznosti, finančne arogantnosti in nasičenosti z dobrinami. Vrnilo se bo, ker se vrniti mora. Ob svojem času za posameznike in skupnosti. Vse več je že ljudi, ki spet šivajo nogavičke otrok, pa tudi svoje. Ki stara oblačila popravljajo, jih osvežijo s kakšnimi dodatki, nato pa jih znova nosijo. Ki ne kupujejo več prestižnih blagovnih znamk, temveč raje kombinirajo cunjice s tržnic in iz nizkocenovnih trgovinic z ohranjenimi lepimi kosi iz druge roke.
Vintage je modni trend, ki ne bo izginil. Veliko jih je, ki prisegajo na lokalno hrano, ki doma pečejo kruh in pridno zalivajo »gredice« na balkonih, oknih in dvoriščih. Da o tistih, ki se selijo iz mest na deželo, sami zgradijo ali preuredijo ekološko bivališče in obdelujejo njive, pasejo ovce in koze, niti ne govorim. Ne gre za primere skromnosti le v dobesednem, temveč tudi v metaforičnem smislu.
Nova preprostost bo osvojila prebivalce planeta Zemlja na našem koncu, kjer se zaključuje doba brezobzirnega izkoriščanja naravnih virov in soljudi. Ne moremo še govoriti o velikih znamenjih novega časa, o majhnih pa zagotovo! Kot drobcen, vztrajen in trmoglav cvet z leti predre asfaltno cesto, da pride do zraka, cesta pa do velikih razpok, tako bo tudi skromnost predrla mehur razsipništva in napuha. Ne le skromnost v odnosu do materialnih dobrin, čeprav se v tej kaže ona druga, še pomembnejša: skromnost pred Življenjem. Pred tem, da ne terjamo in ne izsiljujemo in ne pričakujemo, da nam bo Življenje omogočilo, kar si dnevno izmišljamo, temveč hvaležno sprejmemo, kar nam Življenje nasuje v naročja.
Včasih so taki skromnosti rekli ponižnost, pa so besedo zaznamovale ideologije različnih sort, zato raje zapisujem besedo skromnost. Ta ni onesnažena z zahtevami po žrtvovanju in potem izstavljenimi visokimi računi za tovrstno "krepost". Ker ne gre za prisiljeno askezo, ampak za spoznanje. Za zavedanje in sprejemanje dejstva, da je lahko manj več. Da je lepota v majhnih stvareh. Tisti, ki se postimo, vemo, kako božanski so okusi hrane po postu: vsak grižljaj prinaša užitke, ki jih s polnimi želodci nismo bili sposobni okusiti. Zato uživamo veliko bolj kot prej in smo hvaležni za vsak grižljaj.
Tudi pri postu ne gre samo za začasno odpoved hrani. Namen posta je čiščenje telesa in duše. Odpovedujemo se čim več navezanostim, ne le navezanosti na hrano. Navezanosti na iluzije, tarnanje in gojenje bolečinskega jedra, na internet, mobilni telefon in gledanje televizije, na kofetkanje, naslanjanje na šank in prazno čvekanje … Koliko reči nam jemlje dragoceni čas in energijo, ki ju spuščamo med prsti praznih rok! Zavedajoči se minljivosti nismo (več) pripravljeni izgubljati časa za praznost. Nimamo energije za vse traparije, ki so zanimive za površno dihanje in slepotno gledanje.
Zato se učimo, denimo, reči NE. Vemo: vsega ne zmoremo. Ni (več) pomembno, da bi hvalili našo velikodušnost, temveč je pomemben notranji mir, osredotočenost na bistveno in radost, ker smo. Zbrana obrnjenost k drugemu in drugim, ki se v hrupu in prehitrem tempu življenja ne more zgoditi. Hvaležnost za to, kar je bilo, kar je in kar še bo. Globoka je namreč naša vera, da je življenje smiselno, če ga živimo predano, skromno in hvaležno. Globoka.
Vir: www.viva.si
