Četrtek, 7. marca, ob 19. uri
Tisočletno iskanje kulturne identitete
Na uvodnem predavanju nameravam spregovoriti o naselitvi naših prednikov na prostoru med Alpami, Jadranom in Panonijo v šestem stoletju na stičišču dveh civilizacij tistega časa, bizantinske in rimske. Razviti nameravam nekaj misli o sami naselitvi, o oblikovanju zametkov lastne države, o bolj ali manj nasilnem prevzemanju krščanstva in o vzrokih kulturnopolitične odvisnosti Slovencev od tujih fevdalnih gospodov od devetega stoletja naprej. Obdobje srednjega veka bom prikazal le v glavnih črtah, zato pa bom posvetil več pozornosti vplivu, ki ga je imela na naš intelektualni in nacionalni razvoj Gutenbergova iznajdba tiska, brez katere si ni mogoče predstavljati uspeha Lutrove reforme. Govoril bom seveda o delovanju Primoža Trubarja in njegovega kroga ter ga vključil v kontekst sodobne kulture. Razvil bom nato nekaj misli o protireformaciji in njeni dediščini ter sklenil predavanje s pojavom razsvetljenstva na Kranjskem. Čeprav je bil njegov vpliv skromen in omejen na ozek krog družbene elite, je bilo to gibanje odločilnega pomena, saj je postavilo piko na i tisočletnemu dograjevanju naše kulturne identitete. Od Trubarja, Zoisa, Linharta, Vodnika in Kopitarja naprej imamo Slovenci svoj prostor v evropski kulturi.
Sreda, 20. marca, ob 19. uri
Od kulturne do politične identitete
V 19. stoletju smo Slovenci storili korak naprej. Prevzeli smo ideologijo nemške romantike in italijanskega risorgimenta ter si zastavili cilj, da se uveljavimo znotraj habsburške monarhije kot politični osebek. To hotenje, ki se je oblikovalo v prvi polovici stoletja, je bilo programsko izraženo v revolucionarnem letu 1848 z zahtevo po Združeni Sloveniji. Z njo smo Slovenci prvič ustvarjalno prispevali k bogatenju evropske misli, saj smo jo v nasprotju z dotedanjo ustaljeno navado podkrepili s trditvijo, da imamo pravico biti gospodar na lastni zemlji ne toliko zaradi historičnega, temveč zaradi naravnega prava. Od tega trenutka našega vzpona ni bilo mogoče več zaustaviti. Vendar se tudi ni bilo mogoče izogniti pojavu, ki ga doslej nismo poznali: spopadu z našimi sosedi, Nemci, Italijani in Madžari, za katere je pomenila ideja o Združeni Sloveniji nepričakovan izziv. Vsak zase so bili namreč prepričani, da si imajo pravico prilastiti del našega ozemlja. Od tu hud narodni boj, ki je zaznamoval drugo polovico 19. stoletja vse do prve svetovne vojne in ki nas je silil, da smo iskali zaveznike v slovanskem svetu, s katerim smo imeli do tedaj le malo stikov.
Četrtek, 25. aprila, ob 19. uri
Obdobje delitev, ideoloških cepitev in upora
Obdobje med letoma 1918 in 1945 je najbolj tragično, a obenem tudi najbolj veličastno v naši zgodovini. Po razpadu habsburške monarhije, ki nam je bila sicer mačeha, a nas je vendarle tudi ščitila, smo se morali spoprijeti s teritorialnimi zahtevami sosedov, ki se niso strinjali z našimi idejami o mejah domovine. Zaradi tega je nastal na Pariški mirovni konferenci diplomatski spopad, s katerim smo Slovenci prvič postali predmet zanimanja velikih sil. Ker smo bili šibki in neizkušeni, smo izgubili Primorsko in Koroško v korist Italije in Avstrije. Le na Štajerskem in v Prekmurju nam je uspelo začrtati meje v našo korist. To tudi s pomočjo zmagovite Srbije, s katero se je večina našega naroda povezala v kraljevino SHS pod žezlom Karadjorjevićev. Od tedaj se izkušnja Slovencev cepi na tri različne veje: Primorci pod Italijo so bili prisiljeni, da se spoprimejo z imperialistično politiko savojske monarhije, Korošci pa z velikonemškim nacionalizmom, ki se je kmalu sprevrgel v nacizem, Slovenci na Kranjskem, Štajerskem in v Prekmurju pa s politično stvarnostjo, ki ji je dajala pečat pravoslavna Srbija. Od vseh treh so se najbolje odrezali Primorci, ki so posegli po metodah, kakršnih do tedaj niso poznali: po vzorcu Baskov in Ircev so v boju proti fašističnemu režimu uporabili nasilje. To zmožnost upora je od napada Osi na Jugoslavijo potrdil ves slovenski narod z OF in narodnoosvobodilnim bojem, ki je položil temelje naši državnosti in nas umestil kot osebek v mednarodni kontekst druge svetovne vojne. Ideološka razklanost, ki je v dvajsetih in tridesetih letih zaznamovala Dravsko banovino, je z druge strani vplivala tudi na vojno obdobje predvsem v ljubljanski pokrajini, kjer je nastal bratomorni spopad med Osvobodilno fronto in desničarsko usmerjenimi silami, pripravljeni, da se v obrambo svojih vrednot povežejo celo z nacifašizmom.
Četrtek, 23. maja, ob 19. uri
Od zmage do osamosvojitve in čez
Po letu 1945 smo Slovenci pravzaprav uresničili idejo Zedinjene Slovenije, ki pa je nismo mogli povsem ohraniti, ker smo se znašli pod pritiskom zahodnih velesil, prepričanih, da je Titova Jugoslavija Stalinova predstraža v Srednji Evropi in na Jadranu. Vnel se je torej boj za meje, v katerem smo Slovenci sicer bili objekt merjenja moči med Vzhodom in Zahodom, a obenem tudi protagonisti velikega diplomatskega zavzemanja, ki se je začelo maja 1945 z osvoboditvijo Trsta in Gorice ter se sklenilo konec leta 1975 z Osimskimi sporazumi. Po letu 1948, ko je prišlo do razkola med Stalinom in Titom, so naši politiki odločilno sodelovali v procesu osamosvajanja Jugoslavije od ruskega vpliva, pozneje pa pri oblikovanju nove družbene ureditve, drugačne od sovjetske. Poglavitni med njimi, Edvard Kardelj, se je pri tem skliceval na evropsko tradicijo socializma in je v ta namen navezal tesne stike z zahodnoevropskimi socialdemokrati, predvsem Skandinavci. Vzporedno z neuvrščeno politiko je tako Jugoslavija od petdesetih let naprej razvila živahno ideološko ofenzivo, ki je v iskanju socializma s človeškim obrazom odklanjala moskovski dogmatizem. Šlo je za utopijo, ki se ni udejanjila, je pa vzbudila dovolj pozornosti v Evropi in prvič vključila slovensko misel (pa čeprav pod jugoslovansko preobleko) v evropski intelektualni prostor. Odprtost meja, ki jo je Jugoslavija začenjala udejanjati že od leta 1956 prav na naši zahodni meji, je obenem d ovoljevala pretok ljudi in idej, kar je odločno pogojevalo zavest našega naroda, da je del razvite in demokratične Evrope. Ko je po Titovi smrti leta 1980 postalo jasno, da Jugoslavije v celoti ne bo mogoče demokratizirati, se je zaradi tega v Sloveniji začela krepiti težnja po osamosvojitvi, ki se je izražala v geslu: Evropa zdaj! Leta 1991 smo razglasili svojo samostojnost in v tem smislu dosegli tudi mednarodno priznanje, ki je bilo predpogoj za naš vstop v OZN ter integracijo v EU in NATO. Kljub temu pa ni mogoče reči, da bi bila dvajsetletna izkušnja Republike Slovenije povsem pozitivna, saj znotraj našega občestva nismo znali ustvariti tiste kulture dialoga, ki bi dovoljeval njegov harmonični razvoj. Je to dokaz, da spadamo v kategorijo evropskih narodov, ki civilizacijsko še niso povsem dozoreli?
Klub CD, posamezno predavanje 5 EUR, cikel 16 EUR
Dodatne informacije: T 01 2417 146 E janina.pintar@cd-cc.si
