Drage bralke, dragi bralci, radi berete slovenske ljudske pripovedi? Katera vas je navdušila? Lahko nam pišete na: vladka@ventilatorbesed.com
Rojenica, ki je živela vrh Mladega hriba, je hodila s srebrnim žehtarjem molst Groseljnove krave, ki so se ondod pasle. Noben
pastir si ji ni upal tega braniti, ker kdo ve…
Zato pa, ker ji pastirji nikoli niso rekli žal besede, je nekoč
prinesla h Groseljnu preje in rekla:
- To naj vam bo plačilo za vašo gostoljubnost: Vijte prejo in vijte, nikoli vam je ne bo zmanjkalo. A nikoli ne smete reči: konec je potekel ali konec sem našel. Če porečete tako, bo preje koj konec. Rajši recite: nitka je potekla ali nitko sem našel.
Groseljnovi so storili, kot jim je svetovala rojenica, in obogateli so. Zmerom so vili in vili, a preje je bilo še zmerom toliko kot od začetka.
Pastir, ki je zvečer prignal domov krave, je moral vsakokrat viti prejo do trde noči. Ker so pastirji ponavadi leni, se je tudi temu nekega večera stožilo in ves nejevoljen reče:
- Da bi bilo, vraga, že enkrat te preje konec!
In res, še tisti večer je prejo izvil.
(Babica pripoveduje, Slovenske ljudske pripovedi, izbrala in uredila Kristina Brenkova, ilustrirala Ančka Gošnik Godec, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2001)
