SLOVENSKO MLADINSKO GLEDALIŠČE 2021/22
MLADO MLADINSKO GLEDALIŠČE
Svoje usode krojači; Ana Duša ter mladinke in mladinci
Režija: Ana Duša
Igrajo: Družina Balantič: BRINA: Rosa Romih
NEJC: Matic Eržen
SONJA, mama: Tia Krhlanko
ANDREJ, oče: Luka Žerdin
Družina Novak: MAJA: Indija Stropnik
TEREZA, mama: Aja Markovič
STANE, ded: Nace Korošec
LOTOS, izgubljena duša: Jon Napotnik
Družina Jesih PERUN: Voranc Mandić
INGRID: Kaja Petrovič
VESNA: Aiko Zakrajšek
KRISTJAN: Jan Martinčič
LUCIJA, mama: Mija Kramar
BOŠTJAN, oče: Jure Šimonka
DR. MEDVED, terapevt: Leon Kokošar
TA JEZNA: Iza Napotnik
TA SPRAVLJIVA: Katka Slosar
TA DRZNA: Hana Kunšič
TA NEŽNA: Ronja Martina Usenik
SMRT: Mira Giovanna Gabriel
Podporniki: Blaž Šef, Damjana Černe, Primož Bezjak
Predstava Svoje usode krojači je najvidnejše dejanje prve generacije Mladega programa za vključevanje mladih v gledališče in javni diskurz. V predstavi dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih med letoma 2001 in 2006, ter izbranih na javni avdiciji, v sodelovanju z avtorsko ekipo in ob podpori treh članov Slovenskega mladinskega gledališča raziskuje družbena in generacijska, predvsem pa družinska razmerja v času, ko se je svet obrnil na glavo in je vse sam tko … wtf.
Mlada generacija postavlja vprašanja:
Ali bo naši generaciji s konstantnimi odgovori na vsako vprašanje in formulami za življenje sploh uspelo ustvariti kaj novega, revolucionarnega, še ne videnega?
In ugiba o prihodnosti:
Strah me je, da se svet podira. Strah me je, da bo vse prazno. Strah me je, ne bit del družbe. Strah me je, da me bojo vsi pozabili.
Izhaja iz vprašanja, kako o družbi mislijo in kako se v njej znajdejo generacije, odraščajoče v času vse večjega nezaupanja in razpadanja obstoječih sistemov, vzgajane na način, ki jih v isti sapi uči skrajnega individualizma in univerzalne strpnosti, ko družbeni razkoli in razlike vedno bolj posegajo tudi v naša zasebna življenja. Kako »družbo znanja, strpnosti in dialoga« doživljajo generacije, ki so neprimerno bolj samoreflektirane kot katerakoli prej in ki so naučene, da morajo znati v vsakem trenutku poskrbeti za lastno (duševno) zdravje in dobrobit, »družbeno dobro« pa je zanje abstrakten pojem brez jasnih oblik, nekaj, po čemer hrepenijo, a za kar nimajo ne načrta ne orodij, s katerimi naj bi ga dosegle?
Sebičnost; v naravi je sebičnost posledica strahu pred smrtjo. Z razumom se lahko borimo proti sebičnosti. Ubijanje živali in onesnaževanje sta škodljiva. A s sebičnostjo se živi bolje. Sodobni svet je usmerjen k imeti.
Kaj je pomembneje: biti produktiven in v življenju doseči stvari, ki bodo ostale naslednjim generacijam, ali živeti zase?
Izhodiščna ideja – skozi učno-ustvarjalni proces razmišljati o skupnosti ter položaju mladih v njej – se je prepletla z izrednostjo časa, ki ga živimo. Avtorska ekipa je bila postavljena pred drugačen izziv: poslušati in slišati, ne samo govoriti; debatirati, ne predavati; odstopati mladim prostor, ne samo teoretizirati o vključenosti.
Bodi močnejša od vsega, vse se povrne, vse se plača.
/Iz popevke Sve se vraća, sve se plača/
Vrednote. Kateri vrednoti bi se lahko odrekel in v zameno za kaj?
Zdravju za srečo. Prostemu času za uspeh. Ljubezni za dom. Samoizražanju za varnost.
Kako biti svet? Hočeva rešiti svet. Edini razlog, vreden reševanje sveta, je sočlovek. Ne veva, kaj je vredno reševat, ker ne veva, kaj je sveto…
Polarizacija. Nekoč so bili desni in so levi. In bili so komunisti in fašisti. In brat je sovražil brata. In smo psovali, se ločevali. Tonili smo v sovraštvu. Nikoli nismo nehali. In še vedno sovražimo. Že 77 let.
Zgodba se je nato razvijala skozi vodene improvizacije, skozi katere je vsak sodelujoči poglabljal in gradil svoj lik (na ta način so nastajali tudi dialogi, ki so skoraj v celoti, zgolj z manjšimi korekcijami, delo samih igralcev).
Kaj pričakujejo od sebe punce? Odgovornost, samostojnost, finančno neodvisnost, materinskost… Do sebe so zelo zahtevne, v njihovih načrtih za prihodnost ni norosti, lagodja, malo je misli na družinsko srečo.«
Kaj od sebe pričakujejo fantje? Da ne bom prisoten oče, čim bolj fit, da bom kaj pametnega naredil iz tega, če bom imel vodstveni položaj v službi, da bom razumno skrbel za svoje zdravje, da se ne bom poročil, da bom branil svojo družino, da bom znal obvladati jezo.
Prek družin (eno so zasnovali na prizoru družinskega nasilja, drugi dve pa na prizorih o politični korektnosti), prikazanih v uprizoritvi, obravnavajo medgeneracijsko odgovornost, rdeča nit, ki jih povezuje, pa je vprašanje: kaj se v pregovorno zaprti slovenski družbi, kjer se smejemo na ven, jočemo pa na noter, skriva za srečno družinsko fasado?
Svet, ki se tako izriše pred nami, je poln konfliktov, nasilja, razrednih razlik, družbenih in osebnih hipokrizij in paradoksov, pa tudi želje po razumevanju, smislu, združevanju in preprosto – življenju.Menim, da psihične težave, ki jih imajo mladi, pogosto izhajajo iz tega, da so ves čas postavljeni v pozicije, ki so nerešljive in nelogične.
Mislim, da je to pomembna kontekstualna podstat, zaradi katere se mladim danes meša: od njih zahtevamo akcijo, hkrati pa jim ne dovolimo, da bi karkoli dejansko naredili. Psihične težave, ki jih imajo mladi, pogosto izhajajo iz tega, da so ves čas postavljeni v pozicije, ki so nerešljive in nelogične.
Heiner Müller: DVE ZVEZDI
Bila je neka zvezda, svetila je v temi,
kot da preteklost podi,
kot da prinaša svetel dan,
kot da se že dani.
A zvezda ni storila, kar je obljubljal sij,
svet še po starem stoji,
kot da se bliža temna noč,
kot da se vse mrači.
Prezeblih ni ogrela, zavel je mrzel piš,
bila je neka zvezda, kdo ve, kje je zdaj,
bila je neka zvezda, svetila je v temi,
kje je zdaj?
/Prevedel Milan Štefe/
Robert Burns: KO PO RŽI GRE
Če se telo s telesom sreča,
ko po rži gre,
če telo telo poljubi,
telo naj zjoče se?
Vsaka punca ima fantiča
le jaz, prav’jo, ne,
pa se mi vsak fant nasmehne,
ko po rži gre./informativni prevod/
Predstava mladih je bila sprejeta z velikim navdušenjem gledalcev in gromkim aplavzom.
Zapisala: Maja Drolec
