Režija: Sebastian Nübling in Jackie Poloni
Igrajo: Lina Akif, Lea Aymard k. g., Primož Bezjak, Nataša Keser, Janja Majzelj, Robert Prebil, Vito Weis
Sedem ljudi se znajde sredi zelo čistega, a črnega prostora, morda sredi vesolja, in se sprašuje, kaj je Slovenija. V ramena se jim prikrade neustavljiv skomig. Telo je odgovorilo samo: ne vem. Slovenija je lahko potica, kurent, klobasa, Triglav, Blejski otok, Avseniki, kremšnita in Kdor ne skače, ni Slovenc, hej hej hej. Lahko je gasilska veselica in Tanja Žagar ali pa administrativna nočna mora, gospa, ki na protestu proti migrantom udriha s slovensko zastavo, harmonikar na Tromostovju, ki žali tujce, robokopi in helikopter, ki preletava protest v podporo migrantom. Slovenija je lahko Laibach, Videosex, Magna purga, Diareja, KSEVT, Žižek, Dolar in Zupančič. Križaj, Svet, Bukovec, Čop, Dončić, Kopitar. Melania Trump, Iza Login in Ivo Boscarol. Lahko je vsak drugi samozaposleni, ki ima plačo nižjo od tisoč evrov bruto in ki pri zadnjem sodelovanju z javno institucijo ni bil plačan ali pa je bil plačan, a zelo slabo. Lahko je vsaka druga Slovenka, ki je do svojega 15. leta v zasebnosti svojega doma doživela eno od oblik nasilja. Lahko je evropsko prvenstvo v košarki, nogometu, odbojki. Lahko je druga Švica.
O uprizoritvi Slovenija šteje.
Vse je v naslovu! Slovenija šteje. Gledalec se vseskozi, ko gleda predstavo, sprašuje; kje smo…? Kakšna je družba zares? Kdo živi tukaj v Sloveniji? In to ob zavedanju, da je tudi tu pri nas doma, tako kot drugod po svetu, precejšnja razlika med podeželjem in večjimi mesti, kako se vzpostavi država (in v primeru Slovenije je bilo to šele razmeroma nedavno), s pomočjo kakšnih samomitologizacij, s pomočjo kakšnih materialnih dejanj, in kako se ta stvarnost vpisuje v telesa ljudi, da postane stvarnost.
Delo samo se vrača k telesu in osebi, ki skuša nekaj izraziti. Igralci so tokrat vse izrazili s svojimi telesi; golimi, oblečenimi, prepotenimi, prizadevnimi, marljivimi… In k temu, da se prikaže utelesitev in kritika tega kraja, ali pa to, kje so ozka grla, razhajanja, kje prihaja do trenj oziroma, kje vlada popoln mir, ali kje med različnimi stališči zeva razpoka ali prelom ali kaj podobnega.
Igralcem velik poklon za njihovo fizično vzdržljivost v svojih vlogah.
Gledalci so predstavo pospremili z velikim aplavzom.
Nad predstavo sem bila navdušena; Maja Drolec
