SMG: Vročina

0
79

SMG; Vročina
Režija: Žiga Divjak

Zasedba
• Damir Avdić
• Mina Palada
• Draga Potočnjak
• Lina Akif
• Vito Weis
• Gregor Zorc
Besedilo: Žiga Divjak in igralci
Tema podnebne krize v živo zadeva vse nas, še zlasti pa je blizu mladim, ki jim bomo planet zapustili in ki se boleče zavedajo, da moramo ukrepati zdaj, če si na njem želimo ohraniti življenje, kot ga poznamo. Ali vsaj približno tako. Podatki o izumiranju vrst, povečevanju koncentracij toplogrednih plinov v ozračju, onesnaženosti s plastiko in drugimi kontaminanti, pa tudi o načrtih proizvajalcev fosilnih goriv so namreč več kot strašljivi. Minimalistični Divjakov pristop je tokrat še bolj izčiščen. Predstava kljub ‘diskurzivnemu’ značaju niti za trenutek ne deluje statično, kar je mogoče po eni strani pripisati premišljeni montaži izjav in replik, prepletenih z ironičnim popevanjem ter ponavljajočimi se poudarki in refreni, ki se postopno sestavljajo v hipnotično zvočno gmoto, podprto z zloveščo glasbo Blaža Gracarja, po drugi strani pa natančno odmerjenim in estetsko izpiljenim ‘igranim’ vložkom (dramaturg je bil Goran Injac). Ti poskrbijo tudi za nekaj prizorov, ki so enako pretresljivi kot sama vsebina: ko se na primer Vito Weis spreminja v posušeno drevo ali ko Gregor Zorc roti mrtvo ribo, naj začne dihati … Skratka, Vročina je dognana, predano izvedena predstava, ki morda v gledališkem smislu sicer ne ponuja česa presenetljivega, a ni zato nič manj relevantna – in ki jo lahko v tem, kar poskuša doseči, tudi brez zadržkov označimo za najpomembnejši dogodek leta. Čas se namreč izteka.
Ustvarjalci predstave razmišljajo o vsem tem, pa tudi (ne)moči posameznika, soočenega z nezadržno napredujočimi podnebnimi spremembami, o občutku jeze, kakršna navda malodane vsakogar, ki se poglobi v okoljsko tematiko, in o tem, ali se je za to, da bi zaustavili pogubno spiralo, opravičljivo zateči celo k nasilju.
Benjamin Zajc: Kolektiv z močno igralsko prezenco in dobro izpisanim besedilom celostno zajame to trenutno najbolj perečo problematiko. Plasiranje te se splete v ganljivo in grozečo celoto, ki jo na koncu dodatno zakoliči še Avdićev monolog, v katerem današnjo indiferenco poveže z indiferenco oziroma nekakšno resignacijo iz časa zadnjih balkanskih vojn. S tem se definira tudi stalno prisotno dejstvo, da smo kot posamezniki ujeti v nemoči, saj je ves naš pacifistični trud za planet brezpredmeten, dokler glavne korporacije ne bodo prekinile svojega megalomanskega lova za profitom.

Gledalci smo bili nad predstavo navdušeni.

Zapisala: Maja Drolec