Sodelovanje med Mestno knjižnico Izola in Pokrajinskim muzejem poteka že nekaj časa. V knjižnici smo tako v preteklih letih imeli več predavanj o arheologiji, ki jih je organizirala kolegica Ksenija Orel, zadolžena za Borzo znanja in Središče za samostojno učenje. Tokrat smo se pridružili muzejski pedagoginji Brigiti Jenko, ki je med februarskimi počitnicami v prostorih z etnološko zbirko pripravila delavnice o kašlerskem kužku – novi maskoti Pokrajinskega muzeja Koper. Prvi dan so se otroci sprehodili po etnološki zbirki in izvedeli marsikaj zanimivega o prazgodovinskem gradišču Kaštelir nad Kortami, kjer so arheologi med številnimi drugimi najdbami izkopali tudi dobro ohranjeno bronasto figurico psa iz mlajše železne dobe. Kužek je dolg nekaj centimetrov, sprednji in zadnji nogi sta spojeni, tako da lahko stoji na ravni površini. Repek ima zvit v zanko, glava in trup pa sta oblikovana dokaj realistično. Figurico so poimenovali Kašlerski gonič. V koprskem muzeju zdaj raziskujejo, zakaj so ljudje izpred toliko tisoč let oblikovali tega kužka. Pri tem so jim v pomoč tudi številne zgodbe, ki so se ohranile med okoliškimi prebivalci. Te pripovedujejo na primer o hunskem vojskovodji Atili, ki naj bi bil pokopan tam nekje v bližini Kaštelirja skupaj s svojimi zakladi. Če hočeš izkopati Atilov zaklad, se moraš na delo odpraviti ponoči, ob polni luni in biti popolnoma tiho. Atila je znan tudi po tem, da je osvojil ogromno področje in njegov imperij je segal od Srednje Evrope do Kaspijskega jezera, le v Padno ni prišel! To pa zato, nas poučijo zgodbe, ker je neka vaščanka okoli Padne polila gnojnico in kričala na Atilo in njegove konjenike: »Ne hodite gor v vas, gori je kuga!« Atila pa si je rekel: »Pa ne bom šel v Padno, naj ljudi kar kuga pomori.« Ko je zavohal gnojnico, pa je imel za napad na Padence še manj volje, rekel si je: »Če že tu okoli tako smrdi, kako mora šele v vasi smrdeti! Ne grem tja!«
V različnih mitologijah je pes simbol prehoda med tuzemskim in onstranskim življenjem. Tako je v grški in rimski mitologiji pes Cerberus stražil vhod v podzemlje. Zakaj? Ja, da vendar mrtvi ne bi ušli od tam! In da bi živim preprečil vstop v podzemlje, kamor so šli ljudje po smrti.
Pes je najstarejša domača žival, človek naj bi ga udomačil že pred več kot 30.000 leti. Je človekov prijatelj, družabnik in sodelavec. Poznamo pse čuvaje, pastirske, vlečne, reševalne, terapevtske, lovske in družne pse. Nekateri psi so izšolani tudi za to, da v knjižnicah pomagajo otrokom pri učenju veščine branja. Tako ni čudno, da so se psi znašli v številnih pravljicah. Že za Atilo so rekli, da je psoglavec in da vedno zalaja, preden spregovori. Pravljice pa nam o psih povedo še kaj bolj prijaznega ali hudomušnega: na primer, kako so psi nastali, kako si je pes poiskal prijatelja, zakaj teče pes za zajcem, zakaj se pes in mačka sovražita, zakaj psi sovražijo zajce, lisice in mačke, ali je človeku najljubša domača žival pes, krava, konj ali ovca, od kdaj se psi in zajci ne marajo, o lenem psu, o polžku, ki je splezal na pasjo utico, o babici, ki je imela doma košek, lonec, omelo in psička, od kdaj poznamo pregovor gledata se kot pes in mačka in pregovor kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima… Te in še mnoge druge pravljice pripovedujejo o psu in njegovih živalskih in človeških sopotnikih. In tem pravljicam so otroci prisluhnili tudi na počitniških delavnicah v koprskem muzeju. V drugem delu delavnice so narisali prizore iz pravljic, ki so jim bile najbolj všeč in jih skupaj z Brigito in Špelo iz Mestne knjižnice Izola nalepili na dva velika panoja, ki zdaj krasita vhodni prostor v muzeju na Gramscijevem trgu. Potem so izbirali še imena za kašlerskega kužka – maskoto muzeja. Med Rexi, Fidoti, Sultani, Pikiji se je znašlo tudi ime Atila! Med najbolj pogostimi prizori na risbicah pa sta bila kužek in muca, ki se gledata kakor pes in mačka. Ta pravljica je bila otrokom najbolj smešna in pravzaprav bi morala biti smešna tudi nam: pes in mačka, ki sta bila prej največja prijatelja, sta se nekega dne skregala in tudi če sta po tolikih letih že pozabila na vzrok prepira, sta se še naprej sovražila in se tepla in sta napadla celo modro ptico na drevesu, ki jima je rekla: »Kakšna bedaka sta! Namesto, da bi sklenila prijateljstvo, hočeta še dalje živeti v sovraštvu, ki mu ne vesta vzroka!«