Zoran Milivojević, psihoterapevt
Vsaka katastrofa je posebna, ljudje, ki se z njo soočijo, pa jo doživljajo kot osebno tragedijo, kot veliko izgubo. Največja izguba je izguba doma, kar se je pokazalo že pri tragedijah beguncev. Dom namreč ni zgolj hiša ali stanovanje, dom je predvsem varen kraj, naše zatočišče pred svetom in središče našega življenja. Ljudje, ki so primorani zapustiti svoj dom in vse, kar je v njem, imajo občutek, da so s tem nekako izgubili tudi svoje življenje. Prebivalci najbolj poplavljenih območij imajo torej občutek, da so izgubili vse, kar so. Voda, ki nas v normalnih razmerah čisti, je tokrat prinesla uničenje in izgubo. Ta izguba zelo boli in v ljudeh povzroča veliko žalost, ki ni le hipen občutek, temveč globoko in pogosto dolgotrajno razpoloženje.
Ob naravnih katastrofah se ljudje soočajo tudi s popolno nemočjo, saj sile narave ni mogoče ustaviti. Kako občutijo to nemoč?
Ob soočenju z naravnimi nesrečami, s tako imenovano višjo silo, so prizadeti ljudje najprej šokirani in presenečeni. Nepričakovane in hipne spremembe ter silovito dogajanje je težko sprejeti in doumeti. Prvi odziv je želja po preživetju, prva prioriteta reševanje življenj in skrb za bližnje, predvsem za otroke. Boj za preživetje pokaže pravo vrednost življenja, zavest o izgubi pride pozneje.
Ljudje se na katastrofe odzivajo različno. Zakaj? Od česa je to odvisno?
Ljudje se ne odzivajo na nesreče, marveč na pomen, ki jim ga pripisujejo. Travmatičnim dogodkom pripisujemo različne pomene – in na te pomene se odzivamo. Če je nekdo že doživel veliko izgubo, denimo v vojni, in mu je komaj uspelo znova urediti življenje, nato pa je v poplavah spet izgubil vse, dobi občutek, da ga Bog ne mara, da ga kaznuje. Nekdo drug se bo lažje sprijaznil in se bo začel hitreje postavljati na noge. V takih situacijah so še posebno ranljivi starejši ljudje, ki so vse življenje gradili dom, ki ga zdaj nenadoma ni več. Zdi se jim, kot da se jim je v trenutku sesulo celotno življenje. Ker pred sabo nimajo več življenjskega cilja, nimajo več energije, da bi vnovič začeli od začetka. Zato naravno nesrečo pogosto doživljajo kot nepravično kazen in so bolj nagnjeni k depresijam, tudi samomorom. Kako obsežne so razsežnosti čustvenih težav, ki so jih zapustile poplave, bo sicer pokazal čas, zagotovo pa jih ne bo malo.
Kaj najbolj oziroma najprej pomaga v takih primerih?
Prva pomoč je predvsem gmotna pomoč. Ko ljudje ostanejo brez vsega in nimajo ne česa jesti ne kje spati, so hrana in druge nujne življenjske potrebščine absolutna prioriteta. Tovrstna pomoč, ki jo zagotavljajo dobri ljudje in človekoljubne organizacije, prizadetim v poplavah pomeni ogromno. Tudi zato, ker s tem dobijo jasno sporočilo, da v nesreči niso sami in da njihovo življenje ni nepomembno. To sporočilo, ta pomoč, jim izjemno pomaga, saj jim vrača vero v življenje.
To je dolgotrajen proces, ki v primerih takih nesreč po strokovnih ocenah traja najmanj tri leta. Najprej si ljudje rešujejo življenje, temu sledi skrb za preživetje, hrano, oblačila, prenočišče, zatem pride zavedanje o izgubi. In z njim žalost ter obup. Faza žalovanja je lahko dolga, še posebno pri starejših. Nastopita tudi jeza in bes, pa tudi iskanje krivcev za nesrečo in tesnoba zaradi negotove prihodnosti. Ljudje se sprašujejo, kaj bo z njimi in z njihovimi družinami, kako se bodo postavili na noge, ali jim bo to sploh uspelo … Ko steče obnova, se začne življenje počasi vračati na normalna pota. V vsem tem obdobju je zelo pomembna tudi psihosocialna pomoč.
Poleg vsega slabega je voda prinesla tudi nekaj dobrega – solidarnost. Pomoč je prihajala od vsepovsod. Kaj v takih situacijah sproži v ljudeh vzgib, da bi pomagali? Predvsem misel, da se kaj takega lahko zgodi tudi njim?
Osnovna predpostavka solidarnosti je psihološki proces, ki ga imenujemo poistovetenje z žrtvami. V ljudeh, ki jih je prizadela nesreča, vidimo ljudi, ki so taki kot mi, njihovi otroci bi lahko bili naši otroci, njihova nesreča bi lahko bila tudi naša. Z njimi sočustvujemo, zato se v nas vzbudi potreba po pomoči.
Vendar ne v vseh – nekateri takoj priskočijo na pomoč, drugi so povsem ravnodušni. Zakaj se na trpljenje drugih odzivamo tako različno?
Odziv je odvisen od tega, kaj si mislimo o določenih ljudeh – če jih imamo za dobre, z njimi sočustvujemo, če menimo, da so slabi ali pa nas ne zanimajo, nam je zanje bolj ali manj vseeno. Empatija je pogojena s tem, kako vidimo druge ljudi oziroma z našim odnosom do njih – če ta ni prijateljski ali naklonjen, sočustvovanja tudi v takih primerih ni, nastopi lahko celo občutek nekakšnega zadovoljstva. Stopnja sočustvovanja je torej povezana s stopnjo identifikacije. Človekoljubne organizacije imajo zato ob tovrstnih nesrečah velike težave takrat, ko nesreče prizadenejo ljudi, s katerimi se drugi težko poistovetijo. Tak primer je denimo Afrika – belci se težko poistovetijo s temnopoltimi, poleg tega so afriške dežele daleč.
Ob nedavnih poplavah je tudi Slovenijo zajel pravi val solidarnosti. Odziv je bil takojšen, spontan in množičen, pomoč so zbirali po vseh slovenskih krajih, ljudje so prinašali, kar so lahko, darovali, kolikor so lahko. Vas je tolikšen odziv presenetil?
Ker poznam Slovence, me tak odziv ni presenetil. Podobno množično ste se odzvali že ob cunamiju. Beograjski nadškof Hočevar je izrekel zanimivo misel – da so v tem primeru poplave preplavile tudi meje …
… meje nekdanje države. Smo se tudi zaradi skupne zgodovine v nekdanji Jugoslaviji odzvali tako hitro?
Najverjetneje tudi zato, ne nazadnje vas na ta območja veže še veliko sorodstvenih in prijateljskih vezi. Poleg tega se v času, ko je zaradi dolgotrajne krize veliko ljudem težko, prebuja nostalgija in z njo spomini na dobre stare čase.
Koliko časa pa navadno traja tovrstna solidarnost?
Identifikacija, sočutje in solidarnost običajno trajajo toliko časa, kolikor traja medijska pozornost. Ko te pozornosti ni več, ko novica o nesreči ni več udarna, ta počasi drsi v pozabo, kopni pa tudi pomoč. Zgodijo se nove svetovne tragedije in pozornost se preusmeri nanje. Ljudje na prizadetih območjih se zdaj najbolj bojijo prav pozabe in zapuščenosti.
Zakaj smo solidarni predvsem takrat, ko se zgodijo velike tragedije?
V tragičnem vidimo možnost, da bi se kaj takega utegnilo zgoditi tudi nam. Poleg tega, tako kot v grških tragedijah, sodobne tragedije doživljamo kot dogajanje, v katerem negativna sila deluje na dobre in nebogljene žrtve. To v nas sproži prepričanje, da zlo ne sme zmagati, zato se vmešamo. V velikih nesrečah je udeleženih veliko ljudi, ki potrebujejo pomoč, veliko je posamičnih tragičnih zgodb, zato je tudi odziv večji.
Toda tragedije se nam nenehno dogajajo tudi v vsakodnevnem življenju. Človeška cena krize je vse višja – v Sloveniji živi že skoraj 300 tisoč ljudi pod pragom revščine, skoraj 200 tisoč jih je odvisnih od človekoljubne pomoči. Kako hudo mora biti, da solidarnost postane način življenja?
Država je tista, ki bi morala poskrbeti za te stvari. Lepo je, če je nekdo solidaren, vendar bi morala biti solidarnosti zgolj nadstandard, ne pa oblika preživetja. Država je dolžna poskrbeti, da njeni državljani živijo dostojno življenje. Ljudi ne moremo prisiliti, da bi bili solidarni, tudi moralno ne.
Pričakovali bi, da bomo zaradi krize kot družba postali veliko občutljivejši za stiske drugih, namesto tega pa je vse več nestrpnosti. Kako si to razlagate?
Ko gre nekaterim ljudem dobro, okrog sebe pa vidijo veliko drugih ljudi, ki jim gre slabo, jih to začne motiti. Četudi bi vsem želeli pomagati, to ni možno, zato so vse bolj neobčutljivi. Po razpadu nekdanje Jugoslavije je Srbija, od koder prihajam, postajala vse bolj revna. Upokojeni profesorji so po smetnjakih brskali za hrano, po mestih je bilo ogromno beguncev, vsak s svojo tragično zgodbo … Zato so ljudje razvili nekakšno ravnodušnost – kot obrambni sistem, da bi lahko preživeli. V kriznih časih se tudi drugod dogaja podobno, v Sloveniji pa se je v zadnjih letih krize pojavil še mehanizem iskanja krivcev, s katerim je mogoče odlično manipulirati, zlasti v volilnem času.
Za Slovence velja, da znamo ob nesrečah in velikih stiskah soljudi stopiti skupaj. Na splošno pa nam to ne uspeva najbolje, kot narod smo še vedno zelo razklani.
V vsaki družbi so konflikti nekaj normalnega, tako kot je normalno, da obstajajo skupine, ki razmišljajo drugače. Toda med temi skupinami ne bi smelo biti sovraštva. Morali bi biti nasprotniki, ne sovražniki. Nasprotnike poznamo v športu, proti njim se borimo, a jih hkrati spoštujemo – pri sovražnikih pa ni spoštovanja, zgolj prezir in sovraštvo. Menim, da se morate Slovenci naučiti razlikovati med nasprotniki in sovražniki. V primeru hujših katastrof, ko se pojavi zunanji sovražnik, kot je bil denimo žled, ste stopili skupaj proti temu »zunanjemu sovražniku«, ko pa se je led stalil, ste se spet spomnili starih, notranjih sovražnikov. To bi morali preseči. Zdrava družba spoštuje človekove pravice, spoštuje svoje pravice in pravice drugih.
