Med junijskimi prireditvami v Mestni knjižnici Izola je bila tudi predstavitev knjige o sončnih urah v Sloveniji, ki ji je avtorica Jožica Šmid dala poetičen naslov SVETLOBA SONCA IN NJEGOVE SENCE. Knjiga, ki ima 167 sončno rumenih strani in prinaša podatke in fotografije preko 300 slovenskih sončnih ur, je izšla v samozaložbi v Radovljici v letošnjem letu, v nakladi 500 izvodov. Idejo zanjo je avtorica, sicer poštna uslužbenka, strastna popotnica, ljubiteljica vsega lepega, kar sta na tem planetu ustvarila narava in človek, in odlična fotografinja, dobila na potovanju po Italiji leta 2002. S prijateljem Andrejem sta v desetih letih na motorju v iskanju sončnih ur prepotovala vse slovenske pokrajine, Jožica je »na terenu« sončne ure fotografirala ter nato v knjižnicah, arhivih, pri zasebnikih, v samostanih, gradovih, v župniščih in na internetu iskala podatke in zanimivosti o njih. Spremno besedo h knjigi je napisala mag. Vesna Obid, akademska slikarka, konservatorka in restavratorka, uvodno poglavje o zgodovini in delovanju sončnih ur pa je prispeval dr. Tomaž Zwitter, profesor astrofizike na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Sončne ure so v knjigi razvrščene po abecednem vrstnem redu krajev, v katerih se nahajajo. Tako na prvih straneh najdemo sončno uro na fasadi Edlingovega dvorca na Lavričevem trgu 6 v Ajdovščini, na zadnji strani pa prostostoječo kamnito sončno uro na Starožirovski cesti 2 v Žireh, vmes pa so sončne ure iz več kot 200 slovenskih krajev, med njimi tudi iz Izole, Kopra, Pirana in Portoroža. Pri fotografiji vsake ure je navedena njena točna lokacija, datum fotografiranja, kratko besedilo, ki pojasnjuje nastanek in obliko/vrsto sončne ure ter vir podatka. Mnoge ure so na pročelju stavbe naslikane kot freska, ki jo lahko krasijo različni motivi: krajine, oblaki, sonce, angeli, devica Marija, svetniki in druge božje osebe ter prizori iz Svetega pisma, cvetlice, različni geometrijski ali rastlinski ornamenti, razni arhitekturni elementi, prizori vasic s cerkvico v središču, različni grbi mest ali plemiških družin, prizori iz kmečkega življenja, zmaj in podobno. Skromnejše sončne ure premorejo le številčnico in gnom ali urni kazalec. Nekaj jih je narejenih v tehniki mozaika, druge so plitki reliefi, nekatere ure krasijo še spremljajoči kipci, recimo kipec Marije v manjši kapelici – niši na pročelju Perkove domačije v vasi Dražen vrh, občina Sveta Ana. Veliko sončnih ur je narejenih kot skulpture, te so lahko kamnite, kovinske ali celo betonske, in nekatere med njimi so videti zelo moderne. Sončna ura v Aleji mladih v ljubljanskem BTC je izdelana v obliki elipse v tlakovcu in je pohodna. Pred Centrom slepih in slabovidnih v Škofji Loki stoji velika sončna ura, narejena posebej za slepe. Umetnik Bojan Frantar jo je oblikoval tako, da sončni žarki ob določenih urah ogrejejo posamezne ploskve in slepi po toploti ploskev »otipajo« točen čas. Posebno zapleteno konstrukcijo ima ekvatorialna univerzalna sončna ura na dvorišču kartuzijanskega samostana v Pleterjah. Izdelal jo je duhovnik kartuzijanec v začetku 19. stoletja, znan pa je samo še en primerek take ure, ki se nahaja v Vatikanu. Z nje se da razbrati sončni čas v Pleterjah in v vsakem kraju na svetu, katerega zemljepisno dolžino poznamo. Na njej so vgravirana imena 45 večjih mest z vsega sveta, vgravirana pa je tudi zvezdna karta. S pomočjo te karte in posebnega obroča lahko za vsak datum in vsako nočno uro določimo videz zvezdnega neba nad horizontom v Pleterjah.
Veliko sončnih ur dopolnjujejo razni napisi, ki so lahko v slovenščini ali latinščini, mnogi med njimi so vzeti iz Svetega pisma. Med njimi so na primer: »Ne veste ne ure ne dneva – vsaka rani, zadnja usmrti.« »Carpe diem (Izkoristi dan).« »Tempora tempore tempera (S časom obvladaj okoliščine).« »Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure.« »Človek meri čas, čas meri človeka.« »Ura ni naš gospodar.« »Ena bo zadnja.« »Non numero nisi serenas (Štejem le vedre ure, druge pa prezrem).« »Sicut umbra dies nostri (Kot senca preminejo naši dnevi).« »Horae praeterunt Deus manet (Ure minevajo, Bog ostane).« »Kakor senca mineva čas, to učijo ure nas. Naši dnevi šteti so, malo še in nas ne bo.«
S knjigo Svetloba sonca in njegove sence je avtorica Jožica Šmid opozorila na doslej morda nekoliko prezrto in pozabljeno kulturno dediščino. Pripravljala jo je več kot deset let, vanjo vložila veliko svojega prostega časa, ljubezni, zavzetosti, ne nazadnje je bila izdaja knjige zanjo tudi velik finančni strošek, saj sponzorjev ni imela. Tako je knjiga dokaz, da lahko »laiki« marsikdaj za ohranjanje dediščine naredijo veliko več kot strokovnjaki, ki so na področju kulture zaposleni.
Dediščina pa ni samo dokumentiranje, konserviranje in restavriranje, z dediščino lahko živimo tudi danes. Mojstri, pri katerih lahko naročimo svojo sončno uro, nam omogočijo, da to starodavno dediščino vključimo tudi v sedanji čas. Če bi radi imeli sončno uro na fasadi svoje hiše, bloka ali na vrtu oziroma dvorišču, lahko pri Jožici Šmid (živi v Radovljici) poizveste za naslove izdelovalcev sončnih ur.
Sončne ure nam tako kot druge ure merijo čas. O času so razmišljali ljudje najbrž že od vsega začetka. S pojmom časa so se ukvarjali tudi filozofi in fiziki. Tako je Albert Einstein dokazal, da je čas nekaj relativnega, filozof Immanuel Kant pa je menil, da je čas nekaj subjektivnega. Stari ljudje učijo, da »vse mine« in da »čas celi vse rane«, pridni delavci in gospodinje pa, da je »rana ura zlata ura«. V današnjem času naglice in hitenja bi si lahko vzeli k srcu misel »Ne tekmuj z menoj«. Misel iz Svetega pisma »Glejte, zdaj je tisti milostni čas« pa nas opominja, da je sedanjost tisti trenutek, ko lahko naredimo nekaj vrednega, koristnega in dobrega tudi za prihodnost in se ga bomo z veseljem spominjali, zazrti nazaj. Jožica Šmid se bo prav gotovo s ponosom spominjala prehojene poti.
