Zre v katalog. Dekle v beli obleki bi rada bila. Saj bo, ja.Kmalu. Ampak rada bi bila prav takšna. Ali pa vsaj približno takšna. Dolgo belo in razkošno obleko je že naročila. In rokavičke. Pa čeveljčke je hodila izbirat. Prstani se že kujejo pri izbranem zlatarju. Z izbranim kamenčkom. Vse gre po načrtih. Zdaj je treba imeti le še pravšnjo oblekico.
Zre v katalog. Takšna, kot je dekle v katalogu, bi rada bila na dan ohceti. Pove v butiku. Da ji lahko sešijejo prav takšno obleko, so obljubili,ampak…Kaj – ampak,vpraša. Ampak,odvrnejo,ta kroj ni za vašo postavo.
Doma si privošči dobro malico. In zre v dekle iz kataloga. In stopi do koledarja. In pomisli,da je še čas. Poroka je čez tri mesece. Je še čas,da bo vitkejša v pas. Pa v boke. In manj obilna čez prsi. Da naredi iz sebe dekle iz kataloga. Da si privošči takšno obleko. Da bo tisti kroj za njeno postavo.
In pospravi slastno malico.
Naslednji dan pa nov začetek. Dopoldan fitnes. Kar med službo. Za dve uri. Razgibavanje. Se pravi- mučenje. Preizkušnja mlahavih mišic. Preizkušnja vztrajnosti. Dopoldan za dopoldnevom. In samo kefir. Pa voda. Pa banana. In opazovanje trebuha. Če je že kaj shujšal. Pa stegna. Če so že bolj čvrsta. In skromnejša. In če je modrček že številko manjši.
Po službi komaj še čas za bodočega. Se ženin sprašuje,kam ona daje čas. Njun čas. Včasih sta bila non- stop skupaj. Zdaj jo komaj kaj vidi. Treba bi bilo doreči kaj o poroki. Ona pa izpareva nekam. Cele popoldneve nekje zapravi. Zvečer je čisto iztrošena. In čudna.Utrujena. Izmozgana tako rekoč. Preden se kaj pomenita, zazeha in pove,da je za crknit. In se ne more pogovarjati.
Savna jo popoldan res izmozga. In solarij. In ležanje v posebni foliji. Ko ji zavijejo telo in garantirajo,da bodo kile padle z nje. In ko jim ne verjame in ko je preveč lačna in ko ni vzdržno, gleda v katalog.
Po dveh mesecih in pol končno naroči obleko iz kataloga. Šivilja z odprtimi usti zre vanjo. Bodoča nevesta samozavestno reče: Zdaj pa bo za mojo postavo,ne?
Šiviljine oči pritrdilno zdrsnejo po njej. V pogledu je kapitulirano priznanje. In obžalovanje nekoč izrečene pripombe.
Ko je ženinu zastal dih,mu je povedala, zakaj je bila pred poroko toliko zadržana. In utrujena. Zaradi obleke. Ker je hotela imeti prav takšno obleko kot dekle iz kataloga.
…….
Lista po albumu. Oblizne kazalec. Naslednji list. Lepa obleka, res. Lepe rokavičke.Čevlji.
Oblizne kazalec. Roka obrne naslednji list v albumu. Roka je obilna. A obleka je bila lepa. Res. In jaz sem bila lepa. Primerno okrogla. Nekoliko bolj kot dekle iz kataloga. A obleka mi je pristajala.
Oblizne kazalec. Obrne naslednji list v albumu. Ja,bila sem skoraj kot dekle iz kataloga. Rekel mi je moj vitki hrastek, ko sva stopila izpred oltarja.
Oblizne kazalec. Obrne naslednji list v albumu. Gleda njega. Ki ji je rekel moj vitki hrastek. Se nerodno povleče izza mize. Do hladilnika. In naloži na krožnik obilno malico. Se obilna vrne do mize. Porine album od sebe. Se s komolci nasloni na mizo in si reče dober tek. In ko je sita,še reče: Glavno je,da sem bila vitka,ko sem se ženila. Da sem bila kot dekle iz kataloga.
Tisti,ki ji je nekoč dejal moj vitki hrastek, jo najde v speči siti seansi za mizo. Ne more razumeti, kako je lahko kar naprej lačna.