Klar brcne balon. Tokrat rumenega. Klar namreč brca balone, ne žoge. Ker balon potem nekega trenutka poči in lahko dobi novega. Največkrat ga dobi. Včasih sicer tudi ne. Če mama nima časa. Ali če ji - zmanjka piheca – kot mu pove, da bi napolnila balon. Tedaj pač Klar mimogrede zamomlja le kaj še, čeprav najbrž ne razume besedne zveze le kaj še.
Včasih jo sliši, mamo, kako krega babico, češ da ji prav zares ne bo dovolila, da bi Klaru kupila balone, bolj trpežne. Bolj trpežne, hah! Saj tudi bolj trpežne, te babičine besede, težko razume, tako kot le kaj še.
Poook. Rumen balon poči. Se razcefran razleti. Klar pogleda mamo, mama komaj opazno dvigne glavo. Obeša perilo. Klar priteče k mami.
»Le kaj še, mami, bi rekla pihecu, da napihca še en balon?«
Se ji z ročicama ovije okoli obeh nog in jo gleda navzgor. Ga mama gleda navzdol.
»Le kaj še! Poberi rumeno razcefranje.«
»Ni lumenega. Uml je. Poook je naledil. »
»Poberi koščke balona. Ne spadajo v naravo. In nič več balonov. Žoga, ali pa nič.«
»Le kaj še. Nočem tlpežne žoge. Balone bom blcal.«
Mami skoraj pobegne smeh, ko sliši besedo tlpežne. A mora ostati resna. Klar jo gleda. Ona ga pogleda s komaj opazno razširjenim ostrejšim pogledom. Klar povesi roke, povleče noge k sebi in uboga.
Nerodno se pripogiba in pobere prva dva rumena koščka balona. Skobaca se pokonci in takoj nato počepne. Mama vidi samo njegov hrbet, tako zelo navzdol k tlom se je pripognil. Kot da ima glavo ali vsaj nos v zemlji. V travi pravzaprav. Mama pomisli, saj menda ne išče koščkov balona pod travo, v zemlji. Že ga hoče poklicati, ko zasliši:
»A tudi ti iščeš moj balon?«
Klar se malo premakne. Čepe naprej s podvihanimi nogicami se pomika. In se še malo premakne.
»A tudi ti iščeš moj balon?« spet reče Klar. Mama skorajda zaskrbljujoče posluša, se tihotapsko tiho približa h Klarovemu hrbtu.
Klar s prstkom sledi dolgemu rdečemu deževniku. Deževnik se vijugasto zvije. Klarov prstek zadrsi po travi za njim.
»A tudi ti iščeš moj balon?«
Po vsej logiki naj bi se deževnik že zdavnaj zavijugal pod zemljo, ampak ne – kot da se igra s Klarom. Ali kot da res pomaga Klaru.
Deževnik vijuga, Klarova ročica pa za njim. In je že na kolenih. Se plazi za crvičkom. Imata skupno pot. Trave ni več. Priprstkala sta v vrt. Na gredo. Črv leze po površju. Med stebrički. Klar se slonasto plazi za njim. In zatuli:
»Člveeek! Člveeek!«
In čisto zares joče. In čisto zares ima nos v zemlji.
Za njim stoji mama. Skloni se nad majceno telo. Pripogne se, da bi ga dvignila. Klar vpije: »Člveka ni! Člveeek, plidi! »
Mami se zdi, kot da je zakoreninjen v zemljo. Ne more ga dvigniti. Klarovo telesce je kot razvaljano po zemlji.
Mama ve. Mora počakati, da se utrne zadnja solza. Tedaj Klar dvakrat na kratko in na hitro zadiha, nato reče:« To je klivično.« In potem si dovoli tolažbo.
»To je klivično!« zamomlja s smrkom pod nosom. Mama si že oddahne, skoraj bolj kot Klar. Povedala mu bo, zakaj morajo biti ali so črvi v zemlji. Da ne more ta ubogi črvek biti zunaj, pa iskati počenega balona. Črvi pač niso zato na svetu. Oni imajo delo pod zemljo. Mu bo povedala. In on bo gledal z odprtimi usti. Tedaj se zgoraj pokaže reža med dvema zobkoma. Kot majhno ozko okence med dvema zobkoma.
Usločen Klarov hrbet se zravna. No, preden se res zravna, nekajkrat zaniha. Kot da ga potiska ravno prav dovolj rahla sapica. Ali kot da bi bil čisto malo v rožicah. Če bi bil odrasel, seveda. Ampak zdaj je pač šele štiriletnik in se uči o življenju.
Klar se majaje postavi na noge. In že spet zavpije:
»Pa jooj, kaj me je te to udalilo?«
Sicer ne zajoka. A prav to je čudno. In se ne ujema z maminim razumevanjem. Namreč da je Klara nekaj udalilo in da ne joče. Mama, ki je že bila namenjena od vrtne grede nazaj proti vrvi za perilo, se zasuče.
Na gredi, kjer je poniknil črvek, spet Klar na tazadnji. S prsti se čoha po glavi in gleda navzgor. Ob količku, kjer je izgubil člveka, sedi in strmi. Mama sprevidi. Klarova glava je zadela v paradižnik.
»Ob količku ni več črveka. Črvek je v zemlji. In dela,« je rekla mama. Klar jo sliši. In ob tem količku je steblo. Na steblu je nekaj rdečega. In to rdeče ga je udarilo v glavo. Pravzaprav je Klarova glava udarila to rdečo stvar. Se zaletela vanjo. Začuda Klar ne zatuli. Le čudi se. Čudijo se njegove očke. Gleda to rdečo stvar. Ki je precej velika.
»Mama, nekaj me je udalilo. Nekaj ldečega, tu, kjel je bil člvek.«
In se spet praska po glavi. Pa strmi v tisto rdeče. Mama se obrne. Pride h Klaru. Počepne ob njem. Mu odstrani zemljo z ličnic. In potegne z dlanjo po prepotenih in umazanih laseh. Ki so kot barva sončnih žarkov.
»Oh, ti moj Klar. Z glavo si dregnil v paradajz. Še dobro, da ga nisi sklestil. Babica bi bila žalostna. Pustila ga je za seme.«
Bolj s seboj kot s Klarom je govorila mama.
Klar ničesar ne razume.
»Zaglaval sem v … kaj?«
Klar je zožil pogled in čakal.
»V paradajz, Klar. Ta velika rdeča stvar je paradajz. Da ga ne bi brcnil! To ni balon, jasno?«
»Ni paladajz, babica plavi, da je paladižnik ,« se ne strinja in ga hoče prijeti.
Mama vzklikne:« Ne! Ne dotikaj se ga.«
Klar se razjezi, kot se zna le on: stisne debelušne prstke obeh dlani v pesti, se potolče z njima po trebuščku, zacepeta in se skoraj prekopicne na količek. Mama ga ujame. In si oddahne. Ker Klar pade na ta zadnjo tik ob količku.
»Paradajz ali paradižnik, eno in isto.«
Mama je že malo huda, pomisli Klar in hitro reče, preden bi bila mama še malo bolj huda:
»Le kaj še, pa naj bo paladajz . Člvek je zlezel k njemu. Člvek je tu doma, ne?«
»Ja, spat je šel ali delat. Pod zemljo. Da bodo koreninice ob paradižniku …«
Klar zopet zacepeta in nekaj podobnega kot hhhhh spusti iz grla, da mama takoj ve kako nadaljevati:
»… da bodo imele koreninice ob paradajzu mehko posteljico.«
Klar je samo malo zadovoljen. Čeprav v resnici ni. Pogleda mamo, postrani drži glavo, levo obrv ima zasukano navzgor. Pogled je nekako pohleven, a hkrati silno pogumen.
Prepozno. Mama v trenutku ugotovi, da bo Klar nekaj po svoje ušpičil.
Klar objame velik velik rdeč paradajz. Mama zagrabi Klara okoli pasu in zavpije: »Pusti paradižnik, Klar, pusti paradižnik!«
Klarove ročice objemajo resnično velik, rdeč, zrel paradižnik. Klarove ročice vlečejo, vleeečeeejoo paradižnik in – ga utrgajo.
Klar zadihan in hkrati z zmagoslavnim nasmehom telebne poleg količka na gredo. Mama zavpije. Zanerga. Njena dlan je tik ob Klaru. A ne zamahne.
Klar se zasmeje, zavzdihne in zagruli: »Kaki lepi paladajz. Ti lepi ldeči paladajz.«
In ga gladi, boža, občuduje. In presenečen opazi :
»Počen balon je na paladajzi.«
SE NADALJUJE…
