Mama razširi oči. In res, dva koščka rumenega balona sta pristala na paradižniku, na res velikem, rdečem paradižniku. Čemerna se skloni in reče:
»Odstranila bom tvoj počen balon s paradižnika, ti pa že končno pojdi in poberi preostale koščke.«
»Ne, to pa ne! Jaz sem kliv, da je paladajz zamazan …«
»Saj ni umazan … samo …«
»Ja, ni zamazan, ampak jaz sem kliv, da je umazan, mislim zabalonan.«
Čeprav je nekoliko nervozno jezna, ji gre na smeh. Ki ga mora skriti. Ker mora ostati resna.
Seže proti Klarovim ročicam, ki ljubkujejo paradajz. Res velik, lep, rdeč paradajz. Na njem dva rumena koščka počenega balona. Klara potegne za roko. Klar je ne izpusti. Mama znova zagrabi Klarovo roko. Reče:
»Pridi, greva poiskat manjkajoče delčke počenega rumenega balona.«
»Jaz bi gledal paladajz. Pa še člvek je tu. On ga tudi gleda. Jaz bom gledal paladajz. Še malo. Pa toti balon bom dol vzel.«
Preveč besed, preveč, pomisli mama. Klar pa vrti in obrača velik rdeč paradajz. Trudi se z njega potegniti dva koščka rumenega počenega balona, zato praska po res velikem rdečem paradajzu. Popraska po krasni rdeči paradižnikovi glavi. Še enkrat in še enkrat. S komolci odriva mamo. Mama hoče ustaviti Klarovo praskanje po paradajzu.
S praskanjem odlušči koščke počenega balona. A nazadnje ji je figo mar za koščke balona. Samo da paradajz preživi.
O bog, o, babica, samo da paradajz preživi, kot molitev tiho šepeta mama. Nakar se razjezi, kajti Klarovi prsti še kar praskajo po paradižnikovi površini.
»Pusti paradajz! Pusti počen balon! Vstran!«
Ga resnobna povleče proč. Fantkovi prstki še kar praskajo po res velikem, krasnem, rdečem paradajzu. Ga mama, Klara, malo ostreje prime. In ostreje pogleda. Seveda Klar ne vidi, kako ga mama gleda. Praska po paradajzovi zreli rdeči glavi, da bi postrgal koščke balona.
»Paladajzek, saj te ne boli, ali ne? Veš, počen balon molam posplaviti, potem pa ti bom dal mil. Da boš lepi ldeči visel. Taki lepi si.«
Klar od sreče in navdušenja poskoči. Zadene ob količek. Mama razdraženo in že brez potrpljenja potegne Klara k sebi. Klar ne izpusti paradajza. Klar pade na hrbet. Nanj pade količek. Klarove ročice nehote ne izpustijo paradajza. Ki štrbunkne na Klarove prsi. Klar samega sebe objame čez prsi. Misli, da je zaščitil paradajz. A roke začutijo nekaj mokrega. Spolzkega. Klar še kar leži na hrbtu. Na zemlji. Ob količku. Nekaj se mu zazdi. Da bo mama umrla. Ali da ga bo naklestila. Čeprav Klar še ne ve, kako je to, če te kdo naklesti. Oziroma če te naklesti mama.
Joj, tako je stlašno ldeča v oblaz! Ldeča kot paladajz. Kot da bi bila mama paladajz, ga strašijo lastne misli.
Klar tudi pomisli, da si bo mama potrgala lase. Tako grebe s prsti po glavi. V lase. In se nekajkrat napol zavrti, napol skloni.
Klar jo želi potolažiti. Postavlja se na noge. In na sebi vidi … Ja, le kaj še? Majčka, ki je bila prej modra, je zdaj rdeča, prej zelene kratke hlače so rdeče, noge od kolen do tenisk rdeče, rdeče so roke, rdeče so dlani, prsti. Vse je rdeče. Ampak drugače, kot je sicer karkoli rdeče.
Klar pomisli: Ja, le kaj še, paladajzno ldeč sem. Začuden je. Zazre se boječe začuden v mamo.
Mama ga postavi na noge. Precej rdeče paradajzove sredice spolzi sem ter tja po Klaru. Klar gleda. Gleda oblačila. Glasek se mu trese. Pomisli, da ga bo paradajz bolel:
»M..mm…mama …«
Gleda roke, jih obrača navzven, navznoter, znova vzklikne: »M…mm…maamaa!«
Prime za eno hlačnico in še bolj glasno vzklikne:
»Maaaamaaa!«
Tedaj vzklikne še mama: »Uničil si paradajz. Najprej balon, zdaj še paradajz!«
Nervozna poskakuje okoli njega, obrača Klara, ga pregleduje, a se ne dotakne parajdajzovih sledi, ki so povsem pobarvale Klarova oblačila in razkrito kožo. Spet se Klar zboji, da ga bo klofnila. A brž hipno ugotovi, da ga zagotovo ne bo, saj bi si pri tem umazala roke.
»Najraje bi te …« sliši razburjeno mamo.
In še kar se mu zdi, da bo zdaj zdaj ostala brez las. Nemara pa si napravlja novo, drugačno frizuro, pomisli Klar.
In reče: »Mama, ne biti huda. Paladajz me plevlgel. Je taaako veeeliiik. Padel je name, jaz nisem hotel pasti.«
Mama je na kolenih čisto poleg Klarove pojave. Stisnjenih ustnic reče:
»Naklestila te …«
Malo počaka in gleda njegove od čisto majčkenega strahu spremenjene oči.
»Najraje bi te čez hlače. Ves si od paradajza. Paradajzast si.«
Klar si neopazno oddahne. Ne bo me, ve.
»Ja, če bi me čez hlače, bi bila še ti paladajzasta,« reče s pokimanim trzljajem glave. »A ne da?«
»Torej …,« sama zase govori mama, »spraviva se iz teh paradajzastih cunj. Da naju ne opazi babica. Bog, kako bo huda, ker si ji uničil najlepši paradajz. Hotela ga je za seme. Zdaj pa to … Vse seme je na … na tebi, Klar. Uf, uuuff!«
Mama kar sope. Spet grebe v lase.
A Klar že ve. Reče:
»Ampak mama, babica je lekla, da je to paladižnik. Mene pa je vlgel paladajz, ne? Nisem uničil paladižnika, ampak paladajz.«
»Eh, tiho že bodi! Brž v kopalnico, preden se od kod prikaže babica.«
»Oplosti, paladajz, da si me vlgel, pa da si me popaladajzal …« ponavlja Klar.
»Če ga ne bi vlekel, bi še zdaj bil cel,« je hud mamin glas.
»Nisem vlekel, samo objemal sem ga, pa se je pleveč dlžal količka, ko si me ti povlekla…«
Nenadoma utihne, pomisli in hudo hrabro pove:
»Ti si kliva, mama, ti si uničila paladajz. Zakaj si me pa potegnila k sebi!«
»Klar, pazi na besede! Kaj je zdaj to, presneto?«
»Ti si kliva, si me povlekla. Zato je količek padel, potem jaz, paladajz pa na mene.«
»Klaaar!« zviša mama glas.
»Ja, sigulno je tako. Sigulno je člviček videl. Sigulno člviček ve. Saj je bil pli paladajzu pod zemljo. Vse je videl in slišal.«
»Utihni!.Vkopalnico.Takoj!«
»Neee, hočem, da vplašava člvička,« zacepeta trmasto z nogami Klar. »Hočem, da on pove, da nisem hotel uničiti paladajza.«
»Ti bom dala člvička. Dooovooolj! Pusti črva, mir mu daj. Pa še balon bom sama pobrala, samo zmigaj se v kopalnico. No?!«
Prime ga za zapestje. Ker je imel namen iti k črvičku. Čisto zares.
»Joooj,« vzdihne mama, ki danes sploh ne opazi cvetočega obrobja aster, pa ognjiča, vonja nageljnov. Pravzaprav zdaj ne opazi, kako lep je vrt. Pa da je še več količkov. In veliko paradižnikov ob njih. Potegne k sebi poparadajzanega Klara, se obrne, Klar se upira, mama zasopiha, že skoraj besna, naredita korak v smeri hiši in pred njima stoji – babica.
Obstaneta. Mama obupano gleda. Klar nemilo obrne oči k babici. Se izvleče iz maminega primeža zapestja in plane k babici. Objame jo okoli pasu. Glavico nasloni na babičin trebuh in cvili kot zapuščen kužek:
»Babica, balon je bil. Stlgan na paladajzu. Spodaj člviček. Balon sem posplavil s paladajza. Člviček je videl. Spodaj je pod paladajzom. Sem hotel balon. Počen balon posplaviti. Pa se je paladajz tudi stlgal. Ko sem ga plijel. Ja, člviček ve, mama ne veljame. Paladajz je kal sam počil. Babica, nisem hotel uničiti tvojega paladajza. Samo balon poblati.«
SE NADALJUJE…
