Rdeče sonce je udarjalo ob tvojo kožo
Lepila sem se nate lastovka iz zelene doline v peščeni širini
raztrosila sem peresa na pesek najine postelje
in s preplašenim srcem grabila čas med telesoma
ki sta se zaluskali pod nebo in v peščene solze
Držala sem tvojo roko na svojem popku
in čakala da zraste puščavska roža
Maintenant je dois trouver ma route toute seule
……………………
Slišim te v ječanju kamenja po katerem stopam
Kličeš me z glasom neslišne harfe
Utripaš v meni s petjem ptic v starih drevesih
V novih jutrih se ne morem nasmehniti belim metuljem
Plapolanje mojih ognjev je ujeto v sipinah
kjer puščavo preletava brezgnezdni galeb
Je sais les hivers je sais le froid
………………
Oblek nisem oprala peska nisem otresla
Odsotnost rož me ne moti
Razmetana tavam po svoji peščeni skorji
Brez glasu iščem tvoje žalostno čelo
kjer se je v gubicah nabiral pesek
Rada bi tvojo roko ki me je
prekrivala s peskom ko sva bila svetloba v noči
Je ne peux pas vivre sans notre sable et loin de ta terre
