Sonja Votolen: Že kar zrela

0
63

Kar tako zlepa se zgodi.

Da pade pod nebo. Pravzaprav pod oblake. Nekateri sicer padajo na oblake. Ona pa kvari povprečje slovenske resnice. In pade pod oblake. Pravzaprav v travo. Pravzaprav na travnik.

Avtorica fotografije: Sonja Votolen

Če bi  kdo videl…! Da taka zrela ženščina leži na travniku. Sredi velikanskega ravnega zelenega prostranstva. Da taka, že precej zrela ženščina, pade na hrbet med trave!

Pa se kar  zgodi. Kot danes. Spet. Ker je spet hotela najprej srečati sebe. Čeprav bi, po vseh pravilih, morala takoj po šihtu za štedilnik. Še prej v trgovino. In nato z vrečkami mimo šušušu oken, kot se pričakuje, k štedilniku. Pa h krpici za prah. In vzornemu pogrinjku. No,saj nima nič zoper vso tisto stereotipsko tradicionalno kramo,ampak ona z leti postaja skregana s tisto stereotipno tradicionalno familiarno kramo. Že, že, da mora družinica papcati,pa da mora biti domek zloščen, ampak ona z leti postaja skregana s tistimi pravili, ki so zakodirana v glavah.

In se nič ne upira lastnemu zadovoljnemu egu, ki jo hujska, naj najprej poskrbi za svojo r…, se pravi, da naj najprej poskrbi zase. Pravzaprav jo hujska v smislu tistih iz notranjosti izvlečenih resničk, da mora najprej imeti rada predvsem sebe.

 

No in tako torej pade pod nebo. Namesto v kuhinjo. Ali v piskre. Trave so tako vitko visoke. Komaj jo med njimi sonce najde. Nesramno se mu nastavlja. Tu je nudistično polje za travnato kopanje. Tu je nudistično nebo za začudene oblake. Tu so oblačni pogledi za čudno travnato nudistko. Kot za stavo je v bližini celo voda. Izgubljen potok namreč. Kot prispodoba za morje. Na pašo vrže možgane. Nobena lučka se več svarilno ne prižiga. Tam nekje leži oblačilo. Ki je še pred uro okleščalo kožo v pisarni. Zdaj čuti svobodo vseh por in dlačic. Kože diha. Misli ne mislijo. Nemisli poganjajo. Razume jezik oblakov. Oblaki se nikamor ne odpodijo. Včasih so se , se ji je zdelo, podili tam gori. Zdaj so nad njo. Kipijo. So smešni. Čudni. Lepi. Nežni. Drzni. Napuhkani,  skrvinčeno okroglasti. Mehko sivi. Blizu. A v nedosegu. Svoboda, a tudi ujetost. Na nebu. Nad tlemi. Nad vsem. Nad vsemi.

 

Če bi kdo videl,da taka, že kar zrela ženščina, vrže vse štiri in vse cote od sebe in leži v travi pod milim nebom!

Se sebi namuzne .Zasliši svoj lasten namuznjen posmehec. Si potrdi,da ni čez planke, niti čez les. Da je, ,če že je kako ali kašna takšna, čez trave. To bi bila zanjo ta hip najboljša primerjava. Pravzaprav bi za takšne, torej že kar zrele ženščine,ki nekega dne in še kakšnega dodatnega ,padejo pod nebo, morali reči  češ ta je čez trave,ne ta je čez les. Hm, potemtakem bi se lahko celo  izgovarjala, da je tudi  malo zelena. Zelenim odločitvam pa ne gre zameriti, mar ne?

Madonca, kaj vse zmore zelena filozofija! Kaj vse se pripodi v človeka, če ga nebo gleda ,če te oblaki gledajo ! Ga vpraša, onega sivo belo prepletajočega raztegnjenega : Kaj meniš, oblak, bo kdo doma namesto mene spekel krompir ? Bo kdo oluščil grah? Bo kdo pospravil?

In od danes naprej, ko je, že kar zrela ženščina, padla pod nebo po šihtu,od danes naprej verjame v čudeže. Kajti zagrmelo je in ulilo se je je. Kar tako zlepa.

Menda se je tisti sivo beli raztegnjeni oblak razjezil zaradi njene zelenosti. In jo umil za vse večne čase.