Špela Pahor (1959) živi v Piranu, kjer je končala osnovno šolo in gimnazijo.
Diplomirala in magistrirala je na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
Zaposlena je kot bibliotekarka v Mestni knjižnici Izola.
V Kopru je končala izobraževanje na Teološko pastoralni šoli in poučuje verouk v župniji Piran.
Vodila je tečaje francoščine za otroke.
Je prostovoljka v izolski enoti društva Ozara.
V treh knjigah s skupnim naslovom Srečanja v Piranu je na več kot tisoč straneh predstavila 68 življenjskih zgodb Pirančanov.
Pravljice prevaja iz italijanščine, španščine, francoščine, angleščine, češčine in drugih jezikov. Objavljene so v revijah Ciciban in Mavrica, predvajali so jih tudi na radiu Študent in radiu Ljubljana.
Prevedla je slikanici Sanje oblačka Edvarda in Nečimrno drevo, zbirke ljudskih pravljic Krakajoči papagaj, Mesečeva vila in Devetindevetdeseta kraljeva žena, knjigi Biti vzgojitelj – izziv za prihodnost, Ločiti se… in potem? in nekaj poglavij knjige Deset točk razvoja življenja in misijona.
Sodelovala je pri knjigi Mrak eno jutrnja – štorje iz Slovenske Istre.
Z nečakinjama Andrejo in Matejo Pahor je uredila knjigo Moja nona pripoveduje – kraške pripovedke, ki jih je po pripovedovanju svoje none Ivane zapisal njen oče Miroslav Pahor. Kot pravljičarka nadaljuje družinsko tradicijo zbiranja, zapisovanja in pripovedovanja zgodb. Ukvarja se tudi s kamišibajem – pripovedovanjem ob slikah na malem lesenem odru.
