Imel sem srečo, da sem bil večkrat nesrečno zaljubljen. Enkrat ji niti zraven nisem upal. Zalezoval sem jo, prestregal vse in sanjaril. Ni me niti opazila. Zlagal verze. Hrepenel. Sonet se mi porodi ob močnem utrinku izza enega od stebrov v cerkvi mestnega predmestja:
Ko je stopila v cerkev razsvetljeno,
v srce mi padla iskra je ognjena,
ki ugasnit se ne da z močjo nobeno,
……..
je še naprej.
Trpel sem kot žival, je blago rečeno. In sploh, ko pesmica preraste v sonet in se prepoji s sokovi srca, ga hočem objaviti, podeliti z drugimi. Urednik uradno prebere in privoščljivo sikne:
»To je že bilo napisano!«
»Nemogoče!« zatulim odločno. Ranjen.
»Glejte,« seže po knjigi in mi poišče sonet.
»Tudi objavljeno, do pičice!«
Kakšno usodno naključje. Da mi nekdo ukrade verze, ki mi privrejo iz ranjenega srca. Kot da so me ujeli pri prepisovanju. A vem, da nisem. Nek doktor Prešeren. Izgleda, da je v prostem času še pisal. To so bili še zlati časi za zdravnike. Danes ne bi imel časa. Komaj sproti pišejo recepte, študirajo nove rcnije na trgu, farmacija pa bruha ko vulkan v najboljših letih. Za poezijo trenutno res slabše kaže?
Takrat pa … imel je čas in mi ukrade pesem in jo objavi in to kar 120 let pred mojim rojstvom, da res ne moreš nič. Prešine me, da morda pa pesmi in druge višje resnice res že vse živijo nekje v višjem nevidnem svetu, na bolj finih nivojih zavedanja in se izbrancem kdaj kot plačilo za nadčloveški trud ali trpljenje malo izlije iz njega, ga presvetli? Ali pa dobi SMS od zgoraj od Višjega Jaza? Zdaj, ko je črno na belem, da gre brez žic.
Po tolažbo ubežim v hribe. Niti ne bežim. Kam češ pobegnit pred samim seboj? Pred lastnim nemirom in užaljenostjo? A pri miru ne morem še biti. Dolge ure hoje navkreber me pomirijo, ker me utrudijo, svež zrak, prijazni pozdravi, če že koga srečam. Nižje, pri zadnji kmetiji švignem hitro mimo dveh ženic, pozdravim in toliko, da še ujamem:
»Mar bi šou travo kosit!«
Kljubujem sili, ki me tišči dol in nazaj in se nikoli ne utrudi. Celo misliti mi da. A najraje sem takrat sam. Brez besed se pogovarjam z gorami, s skalami, kamenčki. Z vsako travico, cvetlico. Opazim in občutim mogočne sence in se razveselim toplega sonca, ki jim sledi. Ko izčrpam telo, se naseli sveti duh v ranjeno dušo, jo presvetli. Občutek polnosti, ko je najbolj izpraznjeno vse, kar je sicer bilo polno, prepolno. Dračje.
Sedem še zadnjič pred gorsko kočo, utrujen, preznojen, že in še prazen. Zadnji žarki osvetljujejo skalo tam blizu. Pogledam pozorno, nekaj piše. Berem. Pesem, ki jo piše sončni žarek zahajajočega sonca na skalo …
O kakšne zvarke iz solza Sirene,
ta sajast vražji cvet retort sem pil,
se bal in upal, v mukah bitke njene
izgubljal, ko sem že dobil.
O, v kakšnih zmotah duša je blodila,
medtem, ko se topila je od sreče,
kako so mi v vročičnosti besnila
iz jamic silile oči bolščeče.
O, blagri zla, zdaj vidim v luči trezni,
da zlo vse dobro le še požlahti,
da čista, silna, strta vez ljubezni,
ko spet se sklene, bolj kot prej drži.
Zato se vračam tja, kjer sem res ljubil
in najdem mnogo več, kot sem izgubil.
Sonce zaide, napis na skali utone v njene globine. Strmim. Božji dar.
»Je pa bila velika skala,« boste morda rekli. Pridite v gorski svet, pa si sami oglejte. Velika, ja! Ker urim pomnenje z znanimi tehnikami, sem si besede seveda zapomnil. Takoj jih zapišem, ker papir in pisalo sta vselej z menoj kot vsak notranji organ, dokler še je. To je božje darilo, poplačano trpljenje in razočaranje. Tudi to želim podeliti z drugimi ljudmi. V dolini takoj še toplo odnesem do urednika.
»Za objavo tega biserčka prosim.«
Pogleda, prebere, ne skriva, da mu je všeč. Ko me pogleda, imam občutek da me boža žirafa s svojimi trepalnicami:
»Janez Menart!«
»Kaj Janez Menart? Poznam! Kaj je z njim?
V grlu se mi nekaj zatika. Slutim na nedobro.
»Je to možno, da me je spet nekdo prehitel!?« zakričim. Mi iztrgal iz ranjenega srca in objavil pod svojim imenom?? Urednik odpira knjigo, položi prst.
»Pa ravno meni, edinemu nesrečniku na svetu. Že drugič zapored. O bog, zakaj ravno jaz, samo jaz!!??«
»Saj je tudi Menarta prehitel Shakespeare. William. On je samo prevedel!« kot župnik tolažilno konča urednik.
Velik kamen se mi je odvalil od srca. Najstrašnejše je občutje, da si sam, ločen od vsega.
Nisem sam, torej. Trdno pa sem se odločil, da ne bom več pisal in objavljal. Prebiral bom poezijo in jo posredoval drugim s priložnostnimi recitacijami.
Ko bom vse prebral, bom videl, kaj še ni napisano, potlej pa bom. Do takrat pa sem teh neprijetnosti rešen. Menartu sem večkrat hvaležen, ko mi kaj zašepeta:
Vrh gore snežnobel strmi v nebo,
meglica tik pod njim je diadem,
za mano pod hribovjem koder grem,
vsebolj se manjša vse, kar zre oko.
In vse kar je prešlo kot brez sledu,
je zame vse bolj mrtvo, brez moči,
res je še tam, a le kot del poti
in le predhodje tega, da sem tu.
Kar pa res šteje, je ta slani znoj
in kamen, ki spotaknem se nad njim
in lilast cvet, ki vanj se zastrmim
in pa morda ta gora pred menoj.
Vrh gore je bel kažipot očem
in jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot
in to, da vem, da slast je v tem, da grem.
Zdaj pa moram iti.
