SREČNO POT, OLMO!

0
221

Olmo in Rosana sta srečna skupaj,

kar en lep čas.

Ljubezen si izkazujeta skoraj brez besed.

Še najraje z majhnimi pozornostmi;

ob vsakem vremenu,

ob vsakem letnem času,

na najbolj navaden dan,

na najbolj čuden dan,

ko se počutita čisto majhna in

ko se jima zdi, da stojita na vrhu sveta.

Nekega dne pa izreče Rosana veliko besed, ki so za Olma pretežke:

» Ne maram te več. Tvoj nos je dolgočasen. Imaš čudno frizuro. In prav smešno se oblačiš. Nočem te več videti. »

In njeno srce se zakotali pod kavč.

Olmo je jezen in razočaran.

Napolni kovček in se odseli.

Odpotoval bo nekam daleč, kjer ni nobene Rosane.

Srečno pot, Olmo!

Ampak kovček je zelo težak. In velikanski.

Nič čudnega! Olmo je zložil vanj same velikanske in težke stvari.

Vse tisto, kar mu je naenkrat postalo v življenju najbolj pomembno:

jeza na Rosano,

razočaranje nad Rosano,

zamera Rosani,

vse Rosanine težke besede.

Rosanino srce pa vtakne kar v žep. Ko bo šel čez park,

ga bo odvrgel v smetnjak, skupaj s papirčki od čokoladnih bombonov.

Rosani je za izrečene besede zelo žal.

Izgovorila jih je kar tako, tja v tri dni,

samo zato,

ker je Olmo danes zjutraj nerodno poškropil kopalnico

( tako kot včeraj in vse dneve pred tem )

in med zajtrkom podrobtinil vse do vhodnih vrat

( tako kot včeraj in vse dneve pred tem ).

Rada bi jih polovila v mrežo za metulje,

a Rosanina hiša je ostala brez besed.

Olmo jih je odnesel s seboj.

Njegov kovček je pa vse težji. In večji.

Z njim sploh ne more na avtobus, taksi ali na vlak.

Še manj na letalo.

Vožnja z ladjo bi bila celo nevarna.

Z njim ne more v restavracijo, v trgovino, niti v hotel.

Povrh vsega je še lačen, utrujen in neprespan.

In osamljen –

ker je Olmov kovček videti že malo čuden,

se ga vsi izogibajo,

le sumničavo strmijo vanj.

Olmo je obupan. Kovček potiska od spredaj, zadaj, zvrha, od strani.

Pokliče na pomoč gasilski tovornjak. Ne gre.

Reševalni helikopter. Nič se ne premakne.

Olmo ostane sam s svojim kovčkom, zato lahko veliko premišljuje.

Kaj ko bi odložil samo eno pikico jeze na Rosano?

Kovček je takoj lažji.

In če bi se znebil še razočaranja nad Rosano?

Kovček se prav veselo premika skupaj z njim.

Ko Olmo odvrže še vse tiste Rosanine besede,

postane potovanje že prav prijetno.

In vedro…

…da zamera do Rosane izpuhti kar sama od sebe.

Olmov kovček je zdaj presenetljivo lahek.

Skoraj preveč,

saj kar po zraku plujeta…

…in se ujameta

v Rosanino mrežo za metulje.

Rosana je presrečna in reče:

» Oprosti, Olmo. Rada te imam.»

Tudi Olmo je srečen –

v žepu čuti Rosanino srce, kako utripa

in njene besede so lahke in pisane kakor metulji.

» Oprostim ti, ker te imam rad, » reče Olmo.

» Ampak naslednjič odpotujeva

skupaj.

Brez kovčkov.

In ne smeva pozabiti na čeladi,

ker bova plula po zraku. »