Stari Francelj čaka tam pod lip’co
in kadi svojo pip’co.
Misli čudne misli o življenju
in svojem trpljenju.
»Zakaj srečno vsi mi ne živimo,
zakaj nekateri od nas trpimo?
Obstaja kakšen plan,
kako srečno življenje pričarati na dan?«
Tako nesrečno Francelj je sedel,
dokler do njega ni Gregor, ranocelnik, prihrumel.
Sliši njegove misli
in si hitro nekaj izmisli.
»Da znebiš na svetu se trpljenja,
potrebuješ le mazilo poželenja.
Po telesu ga namažeš
in se pri tem nič ne umažeš.
Trpljenje hitro izgine,
prav tako nesreča mine.«
Francelj novo mazilo poskusi
in tudi Gregorjevo laž okusi.
Spet je Francelj sedel pod lip’co
in kadil svojo pip’co.
V bližini stala je coprnica Pehta,
ki njegove misli rada pretehta.
Prinese mu zeliščni čaj,
ki naj bi življenje popeljal v raj.
Trpljenje naj bi izginilo
in vse dobro naj bi se izcimilo.
Francelj čaj je popil,
a kaj kmalu si je usta umil.
Spet usedel se je pod lip’co
in se nesrečno pogovarjal s svojo pip’co.
Kmalu norčka Palčka mimo je prineslo
in bi ga kmalu tudi odneslo,
če ne bi videl Franclja pod lip’co,
kako potrto kadi svojo pip’co.
Palček vedel je, kaj mora storiti,
saj Pehta njegovih misli ni mogla prikriti.
»Življenje ni večno,
včasih je tudi nesrečno.
Vsak kdaj trpi,
po sreči hrepeni.
Trpljenja ustaviti se ne da,
vsak razlog za to ima.
Če vsaj trpljenja ustaviti ne moreš,
srečno življenje ustvariti zmoreš.
Uživaj v vsakem trenutku,
ne prepusti se mračnemu občutku,
živi srečno,
pa bo življenje večno.
Vendar zapomni si,
če hočemo sladko živeti,
moramo tudi kdaj potrpeti.«
Francelj kaditi pip’co je nehal,
a vedeti, da Palček prav ima, ni odnehal.
