Havana, z 2,4 milijona prebivalci največje mesto na Antilih, je politična, kulturna in ekonomska prestolnica Kube. V zadnjih dvesto letih burne zgodovine vojn in revolucij ni utrpela skoraj nikakršne škode, zato je njeno špansko kolonialno jedro najlepši in najbolje ohranjeni primer tovrstne arhitekture na zahodni polobli. Stara Havana (La Habana Vieja) je bila leta 1982 uvrščena na spisek UNESCO-ve kulturne dediščine in od takrat je bilo vloženo ogromno denarja in truda v ohranjanje njenih zgodovinskih stavb. Pri tem je bila v veliko pomoč uradna politika kubanske vlade, ki omejuje pretirano priseljevanje v prestolnico in velika sredstva namenja tudi za razvoj provinc.
Prvo špansko naselje z imenom San Cristobal de la Habana je bilo ustanovljeno leta 1515 na južni obali Kube v močvirnatem predelu, ki se je izkazal za slabo izbiro. Zato so naselbino preselili na severno obalo, k ustju reke Almendares, šele leta 1519 pa je Havana pristala tam, kjer stoji še danes, ob zalivu, ki se je takrat imenoval Puerto de Carenas. Ime naj bi Havana dobila po lokalnem indijanskem poglavarju Habaguanexu, manj zanesljivi viri pa trdijo, da po njegovi lepi hčeri.
Naselje v prvih desetletjih svojega obstoja ni bilo preveč pomembno. Španci so na Kubi našli le malo zlata in drugih dragocenih surovin, zato so svojo pozornost preusmerili na novo odkrite pokrajine Srednje in Južne Amerike, predvsem Mehiko in Peru. Leta 1556 je Havana zaradi strateške lege zamenjala Santiago kot sedež guvernerja Kube in postala najpomembnejše pristanišče za španske flote, ki so se polne naropanega zlata, srebra in drugega tovora vračale v Evropo. Leta 1592 je Havana dobila mestne pravice in leta 1607 tudi uradno postala prestolnica kolonije.
Potem ko je slabo branjeno mesto leta 1555 izropal in požgal francoski gusar Jacques de Sores, so se Španci prvič resno lotili gradnje trdnjav in obrambnega zidu. Med leti 1558 in 1630 so bili zgrajeni gradovi La Fuerza, La Punta in El Morro, kamniti zid okoli mesta pa je bil postavljen med leti 1674 in 1740. S tem je postala Havana najbolj utrjeno in najvarnejše pristanišče Španske Amerike. Med sedemletno vojno leta 1762 so Britanci za skoraj eno leto okupirali Havano, potem pa jo je španska krona dobila nazaj v zameno za Florido. Takoj so se lotili novih obrambnih gradbenih projektov in ko so leta 1766 zaključili z obnovo, je bila Havana spet najbolje utrjeno mesto v Novem svetu.
Devetnajsto stoletje je bilo za Havano obdobje napredka. Najprej je leta 1837 prišla železnica, potem javna razsvetljava leta 1848, telegraf l. 1851, urbani transportni sistem l. 1862, telefon l. 1888 in elektrika l. 1890. Z roko v roki z napredkom je šla tudi rast prebivalstva. V 16. stoletju je imelo mesto okoli 4000 ljudi, do leta 1774 je številka narasla na 76.000, leta 1902 pa že na četrt milijona.
Od mnogih čudovitih kolonialnih stavb, ki krasijo staro Havano, je verjetno najbolj impozantna baročna katedrala San Cristobal s svojima različnima stolpoma, ki je bila zgrajena med leti 1748 in 1787. Od vojaških utrdb je najbolj zanimiv Castillo de la Real Fuerza (Grad kraljeve moči), ki je bil zgrajen med leti 1558 in 1577 na ruševinah prejšnje utrdbe, ki so jo uničili francoski gusarji. To je najstarejša še stoječa kolonialna utrdba v Ameriki. Na trgu San Francisco stojita cerkev in samostan San Francisco de Asis, ki ima najvišji zvonik v Havani. Zgrajena je bila že leta 1608, vendar je svoj današnji baročni izgled dobila šele med leti 1719 in 1738. Najstarejši trg v mestu, primerno poimenovan Plaza Vieja (Stari trg), iz 16. stoletja je do leta 1835 služil kot tržnica, danes pa je lepo restavriran in je eden od najbolj očarljivih kotičkov kolonialne Havane.
Kljub hordam turistov, ki danes kvarijo vzdušje stare Havane, je obisk tega muzeja na prostem krasna izkušnja. Potepanje po ozkih ulicah, posedanje na starih trgih ob poslušanju kubanske glasbe in uživanje ob pogledu na čudovito restavrirane kolonialne stavbe odtehtajo neprijetnosti masovnega turizma. Stara Havana je arhitekturni biser, ki očara še tako izbirčnega obiskovalca.
