Mezopotamije – Sumerci, Asirci in Babilonci
Stare kulture med Evfratom in Tigrisom ter ob Nilu so bile zelo razvite in bogate. Doline so bile rodovitne zaradi rek, ki so naplavljale prst. Razvila se je najstarejša pisava klinopis. Nastali so zanimivi kipci iz gline ter manjše posode. Ko so zavladali Sumerci okoli leta 3500 pr. n. š., so dosegli zelo napredno civilizacijo. Že čez nekaj sto let so uporabljali razne kovine, med drugim tudi bron. Ustanovili so trdna in bogata mesta. Sumerci so že v tretjem tisočletju pr. n. š. znali uporabljati bron tudi za plastično in dekorativno oblikovanje, bili so izvrstni zlatarji z močnim čutom za plastičnost.
Sumercem, starim prebivalcem Mezopotamije, je bilo osnovno oblačilo krilo kannakes, ki je bilo sestavljeno iz nizov posvaljkanih čopkov lanu. Krilo so nosili moški in ženske. Iz volne ali ovčje kože je bil izdelan tudi šal. V 22. stoletju pr. n. š. se je pojavilo oblačilo ovito okoli telesa in preko rame, živobarvni čopki pa so se počasi preoblikovali na robovih v rese. Prvotno so Sumerci nosili dolge lase, pritrjene s čelnim trakom. Brade so imeli kvadratno prirezane, kasneje pa so si jih tudi brili. Ženske so imele dolge lase, ki so bili različno oblikovani, najpogosteje zavezani na zatilju in pokriti z mrežico.
Okoli leta 2000 pr. n. š. je prenehala prevlada Sumercev; hegemonijo so zopet prevzela semitska ljudstva in si v Babilonu ustanovila novo središče oblasti. V letih 1792 do 1750 pr. n. š. so dobili odločilno premoč pod kraljem Hamurabijem, ki je centraliziral oblast. V palači Marijev smo spoznali najzanimivejše primere mezopotamskega slikarstva, iz katerih lahko sklepamo, da so imeli razkošno dvorno življenje, saj govorijo o velikih zabavah in številnih glasbenikih ter plesalcih. Ta velikanska palača ob srednjem Evfratu je bila last dinastije Marijev. Tu so našli palačo, ki je obsegala več kot tri hektarje in pol, celo mesto, z vrtovi, svetišči. Upravna poslopja, v katerih so delali pisarji, so ohranila sklade popisanih tablic. Zapisov, ki bi govorili o plesu, ni. Tako se ne ve, kakšni so bili plesi, imeli pa so različna glasbila ter zelo velike bobne.
Ko je padel Babilon v roke Kasitom in nato Elamitom, ki so že prej živeli na področju vzhodno od Mezopotamije, jim ni uspelo zatreti umetniških dosežkov, nastala je petstoletna kriza. Položaj se je spremenil v trinajstem stoletju pr. n. š., ko so Asirci postali gospodarji te pokrajine in za nekaj stoletij vtisnili svoje značilnosti umetnosti na vsem mezopotamskem področju, vse do nepričakovanega razsula. Asirska umetnost se je bolj kot kiparstvu, čeprav ga je tudi veliko, zlasti kipov monarhov v okrasni stilizaciji brad in oblek, posvečala dekoriranju palač.
Dvorane v palačah so pokrite s plitvimi reliefi, ki poveličujejo vladarje. Podobe so neosebne in celo konvencionalne (dolga, predeljena ali okrašena brada, mitra in do zadnje podrobnosti izdelana slovesna obleka), ko vladar opravlja verske obrede ali sprejema darove podložnikov.
Pri sosednih Egipčanih so našli kar nekaj zapisov o Asircih in Babiloncih, katerih oblačila so se razvila iz sumerske noše. Oblačila so izdelovali iz bombaža, ki so ga dobili iz Indije. Blago je bilo lepo pobarvano in vzorčeno, barvo pa so pridobivali na različne načine, tudi iz polžev (škrlat).
Moška oblačila so bila iz dveh kosov, kandisa in dolgega pisanega šala. Kandis je dolga krojena tunika s kratkimi rokavi; Kandis in šal so na robovih krasile rese ter čopki.
Žensko oblačilo je bilo volneno in je segalo do gležnjev. Leva rama je bila pokrita. Preko oblačila so si ovili šal z resami. Moški in ženske so imeli obuvala iz mehkega usnja, sandale ali gležnarje.
V slikovnem gradivu ni zapisov o plesu pri Asircih, kar pa ne pomeni, da ples ni obstajal. Verjetno ni imel posebnega pomena, bil je nekaj vsakdanjega.
