11.6., na obletnico smrti velikega kritiškega analitika in misleca Tarasa Kermaunerja, je Ustanova Tarasa Kermaunerja s pomočjo KD Fundacije podelila štipendijo Tarasa Kermaunerja. Enoletna štipendija v višini 3000 € bruto je namenjena mlademu analitiku-interpretu slovenske dramatike. Žirija v sestavi Dušan Jovanović, član, dr. Gašer Troha, član, in Ivo Svetina, predsednik, se je med prispelimi predlogi za štipendijo Tarasa Kermaunerja za leto 2011, odločila za predlog Amelie Kraigher: Perspektive upora v dramatiki Dušana Jovanovića. Glede na predmet raziskave, se je pri odločanju član žirije, Dušan Jovanović, izločil.
Podelitev je potekala v Prešernovi dvorani SAZU, vodila pa jo je predsednica Ustanove Tarasa Kermaunerja, Manca Košir. Na slovesnosti se je Dušan Jovanović poklonil spominu Tarasa Kermaunerja z branjem njegovega zadnjega teksta – junijske kolumne v Sobotni prilogi dela iz leta 2008, lanskoletni štipendist dr. Gašper Troha pa je predstavil rezultate svojega raziskovanja Slovenska dramatika v devetdesetih letih in 21. stoletju.
V Ljubljani, 11. junija 2011
Foto 1: Predsednik žirije Ivo Svetina, prejemnica štipendije Amelija Kraigher in Izvršni direktor sektorja korporativnega marketinga KD Group Boštjan Jenko,
Foto 2: Lanski štipendiranec dr. Gašper Troha, Ivo Svetina in predsednica UTK dr. Manca Košir,
Foto 3: zbrani na podelitvi
Kontaktna oseba za posredovanje informacij medijem je Jelka Ciglenečki iz Študentske založbe (jelka@zalozba.org, 01 200 37 05).
USTANOVA TARASA KERMAUNERJA
Amelija Kraigher: Perspektive upora v dramatiki Dušana Jovanovića
Obrazložitev
Teatrologinja, gledališka kritičarka, publicistka in dramaturginja Amelija Kraigher je s svoji predlogom za raziskovalno delo, ki bo podprto s štipendijo Ustanove Tarasa Kermaunerja, prepričala žirijo iz naslednjih razlogov:
Že s samim (četudi delovnim) naslovom je po našem mnenju detektirala temeljno jedro Jovanovićeve dramatike. Kajti Dušan Jovanović, ob Miletu Korunu najpomembnejši oblikovalec slovenskega gledališča od šestdesetih prejšnjega stoletja dalje, ta »gledališka žival«, da ne rečem »plemenita zver«, je razumela gledališče kot prostor, v katerem se ne le lahko, ampak morajo prevrednoti (vse) vrednote. Torej se je potrebno upreti konvencijam in oklepom, ki ne dovoljujejo dihanja s polnimi pljuči. Od Norcev dalje, pa vse do Razodetij, je Dušna Jovanovič ostajal zvest samemu sebi in s tem brez vsakršnih zadržkov reformiral slovensko gledališče, torej oder in dramatiko. In zato tudi ustanovil kar tri eksperimentalna gledališča (ŠAG, Pupilijo Ferkeverk in Glej).
Amelija Kraigher je v svojem izčrpnem očrtu bodoče raziskave izpostavila vse ključne generatorje Jovanovićevega upora: od kolektivnega, intimnega upora modernega subjekta proti družbenim normam, do upora proti kulturni politiki nekdanjega jugoslovanskega režima, pri čemer je Jovanović uporabljala vrsto taktik in strategij – kot se danes reče – ki jih je sam iznajdeval in preizkušal: tako v sami dramski tehniki, v okviru t.i. ludizma, neoavantgarde, modernizma in postmodernizam, kot – to se Ameliji Kraigher zdi še zlasti pomembno – na ravni jezika.
Avtorica načrtuje Jovanovićevih 25 dramskih del analizirati s pomočjo ne le zgodovine in teorije slovenske umetnosti (gledališča in dramatike), ampak tudi s pomočjo teoretikov eksistencializma, anarhizma in komunizma, za katere je prepričana, da ji bodo pomagali pri izdelavi izdelavo metodologije za mišljenje upora.
Načrtovana raziskava je nenazadnje na sledi raziskav, ki jih je Taras Kermauner udejanil v svojem projektu RSD.
