uradno poročilo z medenega tedna v Stockholmu
KAKO SE JE VSE ZAČELO Z ŽGANJEM
Najina prva skupna pot je bil tridnevni prvomajski izlet v Crikvenico. V zvezi z njim nimam povedati nič posebej smešnega, razen tega, da sva se z njega vrnila celo bolj utrujena, kot pa sva se na njega podala. Glavni krivec, da sva se z dopusta vrnila utrujena, je bil prijatelj (raje ga ne bom omenjal po imenu, ker ste ga mogoče že videli na televiziji), ki me je pred najinim odhodom po telefonu vprašal, če se greva žgat. Ko sem slišal te besede, sem nepripravljen osupnil in v mislih ostal brez vsakega odgovora, možganska križišča so se v hipu natrpala z v vse smeri drvečimi avtomobili. Toda moja usta – ta neverjetna priprava brez najmanjšega nadzora – glasilke v mojih ustih so brez zavestnega privoljenja zagrgrale: »Ja, žgat se greva.«
Kot marsikje drugje je tudi v Crikvenici sijalo sonce, za katerega sva domnevala, da si v zgodnjem mesecu maju prav gotovo ne bo privoščilo agresivne invazivnosti nad najinimi telesi in sva se mu že prvi dan nastavljala praktično od vzida do zatona, vmes pa se vsaj sedemkrat okopala v vodi približno petnajstih stopinj. Poleg žarkov, ki so naju osmodili, kot da bi svetili že vsaj sedem ali osem mesecev, so naju zdelali tudi prostovoljni šoki mrzle morske vode. Kdo je že bil tisti, ki je dejal, da bog človeku ne bi smel pustiti svobodne volje, ker bo z njo itak prostovoljno sprejemal cele serije napačnih odločitev? No, definitivno sva se v Crikvenici dobro nažgala. Pa ne alkohola, temveč naše najbližje zvezde – pa s tem ne mislim na Severino, ampak na Sonce. V lekarni v Novem Vinodolskem je bila farmacevtka, ki mi je priporočila gel iz aloe vere, nad mano povsem navdušena, češ, poglej, Slađana, končno se je začelo … Domov sem skratka prišel ves – ožgan!
Čeprav … morda pa se je vsaj kanček smešnosti nahajal v kratkem romanu Nenavadna bralka britanskega pisatelja Alana Bennetta, ki sem ga prebral tretji dan, potem ko sem se že počutil bolj izčrpanega od predprvega dne. Humorno besedilo mi je popestrilo bolečine in slabost, ki me je pestila zaradi preobilja hotelskih zajtrkov in večerij. Za napoučene – težava polpenzionov v imenitnih hotelih je klasična težava velikih oči. Zvečer se z izgovorom, da moraš poskusiti najmanj vse lokalne dobrote, nabutaš do nezavesti, nato pa nezavesten spiš do jutra, ko naj bi budniška misel spet bila »zajtrk«. In ker večerje nisi imel časa aktivno prebaviti ter ne moreš zjutraj niti na sekret, prosiš boga, da ti ne bi bilo treba ponovno romati v veliko luksuzno jedilnico. Ker pa te bog, ki se zbudi ob tebi, sploh noče slišati, kaj šele u-slišati, se znajdeš z odprtimi usti pred kupčki sveže narezanega ananasa in breskev iz kompota, pred dolgimi vrstami rezin prekajenega sira in domačih suhih salam z rodovnikom, pred peharčki, v katerih so nabrekli, dišeči, topli in mehki čokoladni rogljički, da o umešanih jajcih na slanini, ki si jih doma že več mesecev nisi pripravil, raje ne izgubljam besed. In ko vse to poplakneš najprej s kozarcem džusa, čezenj vržeš polnomasten bel jogurt, nato pa vse skupaj zaliješ z obilno skodelo kave, se od te nove zaloge do večera zagotovo ne boš pobral. Takrat pa jovo na novo …
Toliko za uvod.
DAN 0 – CELA DRAMA
Kot vedno je odhod na dopust v mojem primeru cela drama. Pa ne toliko zaradi priprav v smislu pranja, likanja in zlaganja v kovčke – do nedavnega mi 20 let praktično nobene srajce ni zlikal nihče drug kot jaz sam – k dramatičnosti priprav doprinesejo v glavnem službene razmere. Čeprav kot s. p. (samostojni podjetnik, sramotno ponižani, svetovna piz…, strup za punce …) svojim poslovnim strankam že najmanj 14 dni pred svojimi trdo prisluženimi počitnicami natančno pojasnim, kdaj me ne bo in kje bom takrat, ko me ne bo, se jih večina odloči nekako ukrotiti moje navdušenje nad prostim časom. Z resnimi angažmaji me pokličejo točno opoldne na moj zadnji delovni dan. In to vsi, eden za drugim. Jaz pa bi rad vsaj zadnji dan pred dopustom prišel domov ob dveh, da bi si utegnil zlikati svoje srajce.
ANA: »Tokrat Žigatu ni bilo treba zlikati srajc. Tudi drugih stvari ne, ker sem vse zlikala sama, ne glede na množico opravkov, ki sem jih imela tisti dan. Kosilo z bivšimi sodelavkami je že ena taka neodložljiva stvar.«
Pakirati sva začela okrog osmih zvečer, ker se je bilo treba posloviti še od obeh družin.
ANA: »Kako Žiga pakira? Predvsem s sabo vzame preveč stvari. Mislim, da v Stockholmu ne potrebuješ treh parov kratkih hlač. Niti ne treh parov dolgih. In množice majc s kratkimi rokavi. Moje prtljage je bilo pol manj, pa sem ženska in vsi vedno jamrajo, koliko ženske vlačijo s sabo. Je pa res, da ne pašem v kategorijo žensk, ki imajo k vsakemu kompletu oblačil par ujemajočih se čevljev. Potem ko sem Žigatu trikrat namignila, da mogoče pretirava s količino cunj in da bi mogoče pogledala vremensko napoved za prihajajočih 14 dni, je to tudi naredil.«
Zvečer sva se najprej usedla za računalnik, da preveriva desetdnevno napoved za Stockholm in doživela sva hladen tuš. Nisva pričakovala ravno tropskega poletja – če bi ga, bi ostala na Brezovici – najina pričakovanja so kotirala med 18 in 25 stopinjami po Celziju, obljubili pa so nama jih zgolj 10 do 18. V stanovanju je spričo zastrašujočih podatkov nastala hipna zmeda, češ, kaj naj pa zdaj vzameva s sabo za obleč in obut? Majice z odrezanimi rokavi in hlače z odrezanimi nogavi so tako večinoma ostale doma.
DAN 1 – KAKO DELUJE SISTEM
Ura je zvonila deset do petih zjutraj in bi ji to zameril, če si je ne bi za ta čas nastavil sam. Ker ura ni zbudila Ane, sem svojo ženo zbudil sam, rekoč: »Anči, po dvajsetih letih hrepenenja greš danes v Štokholm. Prepričan sem, da te tam že pričakuje navdušena množica s transparenti: ‘Dobrodošla, naša draga Ana,’ in ‘Končno doma!’«. Pri svojih devetindvajsetih letih je Anči z avtomobilom obiskala sosednje tri države in Srbijo, z letalom pa Bolgarijo in to je vse. Kar pa vendarle niso tako borne izkušnje, če vzamemo v zakup, da na teden že od malih nog prebere po tri knjige, kar pomeni, da je z njimi prepotovala več kot polovica vseh bralcev tega dnevnika skupaj!
ANA: »Ok, ura ni zvonila, ker je Žiga po stari navadi vstal sredi noči, malo visel na računalniku in delal ne vem kaj, spil kavo, šel na WC … v glavnem, jutra so njegova. Ampak ura res ni zvonila, ker bi jo sicer slišala.«
Aco, rečem mu tudi oč, naju je peljal na Pučnika. Tik pred vstopom na letalo sva v čakalnici srečala Bogdana in Matejo, gonilni sili Ozare Slovenija, ki je kak teden pred tem izdala moj zadnji roman Tunel, trgovina s samomorilskimi pripomočki. Uradna predstavitev knjige bo 10. septembra v KUD-u France Prešeren ob Svetovnem dnevu preprečevanja samomora. Presenečenje na letališču je bilo – milo rečeno – prijetno, odpravljala pa sta se v Koebenhaven na Dansko. Najina pot z letalom je minila v dveh urah in pol. Pod nebom sva zgrizla vse slovenske časopise, ki so izšli v tistem četrtku, kot da bi se le stežka odlepila od rodne grude.
Anči se od vse hrane najraje zapaca s sladoledom. Že nekaj dni po tem, ko sva začela živeti skupaj, sem v zmrzovalniku odkril velike škatle, kakršnih tam nisem bil vajen srečavati. Sladoledi takvi in sladoledi onakvi. In ko sem nekoč njenemu očetu izrekel pomislek, češ da mogoče ni najbolj zdravo užiti tolikšnih količin sladoleda, se je mož zresnil in zresnjeno odkimal, da sladoled pa nikakor ne nosi kali za karkoli škodljivega. Takoj zatem mi je ponudil sladolede sedmih vrst iz sedmih banjic, le lešnikovega in borovničevega, ki ju imam najraje, ni premogel. Ampak kljub temu bi na sladoledni olimpijadi družina moje Ane sodila v kategorijo težkokategornih ljubiteljic sladoleda.
Toda kaj ima sladoled opraviti z najino potjo na Švedsko? Komaj sem se na kopnem navadil sladoleda na Aninih majicah, oblekah in srajcah, že se je v zraku med njenimi nogami znašel sok. Anči se je podžusala, ker je slabo prijela kozarec, ki ji ga je v roke skušala oddati stevardesa. Sladka tekočina je stekla med obe nogi in na hlačah pustila čudovite dolge madeže, tako spredaj kot zadaj. »Bog si ga vedi,« sem se spraševal, »s čim se Anči zapaca šele na ladjah in čolnih?« Mislim, da so Anini oboževalci na letalo prišvercali enega od svojih pripadnikov, ki je opazil najino neljubo nerodnost in ostalim javil, da sva štora brez primere, zaradi česar so zapustili letališče Arlanda, še preden sva pristala na njem. Veličastna dobrodošlica je torej odpadla.
ANA: »Priznam, da sem malo bolj štorasta, ampak imam zdravstven razlog za to. Povezano je z mojimi očmi, ker na enem očesu slabo razbiram globino in moram oddaljenost stvari ter njihovo postavitev v prostoru ugibati oz. kombinirati z drugimi sposobnostmi. Evo, zato ne znam dobro parkirati, ampak naslednjič bom na istem parkplacu cela carica. Kar naprej se butam v mize in omare in imam plave noge, ampak samo dokler se ne navadim in zato sem tud falila kozarec s sokom. Sem mislila, da je bliže. 🙂 Glede sladoleda je pa res. Tega si celo Žiga ne bi znal zmisliti.«
Z letališča sva se z avtobusom (tričetr ure) odpravila proti mestu, kjer je deževalo. Pravzaprav je bilo že v zraku jasno, da nam sonce vsaj nekaj časa ne bo sijalo. Na glavni avtobusni/železniški/metro postaji sva kupila tedensko vozovnico za lokalni avtobus/železnico/metro in se podala iskat najin hotel na Lidingu, enem od nekaj-in-dvajsetih otokov, ki sestavljajo stockholmski arhipelag. Moja Ana takšnih množic ljudi, ki so pod zemljo eden mimo drugega bezljali na vse strani, v poletnem času še ni videla, to pa verjetno zato, ker je navajena na dokaj razredčen vrhniški utrip. Vse skupaj ji je bilo odkrito všeč.
V Ropstenu, na najini končni postaji, sva šla na mini vlakec z dvema vagonoma, ki vozi čez most na otok Lidingo in po njem. Ugotovila sva, da najin hotel stoji na hribu nad mostom in da imava iz sobe lep razgled na taisti most in na serijo otokov, med katerimi se kot zelo široka reka vije morje. Zgodnje jutranje vstajanje tistega dne nama je omogočilo poldrugo uro opoldanskega spanca, zatem pa sva se podala na hitro soočenje z mestom, njegovim vzdušjem, pravili in hrano.
Kljub naraščajoči lakoti nisva hotela jesti kar v prvem kiosku ali trgovini, ampak sva dve uri pohajkovala po dokaj obljudenih ulicah in brala menije v restavracijah. Tiste menije seveda, ki so bili iz vljudnosti do tujcev prevedeni v angleščino. Hitro je postalo jasno, da je polovica vse hrane v Stockholmu kitajske, japonske, indijske, tajske ali mongolske, petintrideset odstotkov je turške, grške ali italijanske, dvanajst odstotkov ameriške (Burger King, McDonald’s, Pizza Hut …), tri odstotke pa ribje, torej Švedske. (Če ima kdo bolj uradne podatke od teh, naj jih ostalim bralcem tega dnevnika prosim ne razglaša!) Na koncu sva jedla v restavraciji Kitajski kotiček, kjer je Ana – sicer skriti vrhniški ekvivalent Jamieja Oliverja – prvič v življenju poskusila kitajske nudlce in bili so ji všeč.
ANA: »Še dobro, da sva z Žigom prišla skupaj, ker drugače jaz res nikoli ne bi jedla kitajske hrane. Žiga je moj veliki Učitelj. 🙂 Seveda si je Žiga vse to izmislil samo zaradi zgodbe. Po vsem tem, kar je napisano, bi lahko kdorkoli, ki me ne pozna, dobil vtis, da se je Žiga poročil z najbolj nerazgledano žensko v ljubljanski širši okolici.«
Za konec prvega dne sva odkrila še tri stvari, vse pa so povezane z eno samo rečjo in to je svetloba. Prvič: Švedi imajo na vseh hišah, stavbah, blokih in poslopjih velika okna, kar na primeru najine hotelske sobe pomeni, da je bila ena od sten steklena od stropa do tal, od leve do desne. Drugič: stockholmski Švedi imajo na večini okenskih polic nameščene bele svetilke, verjetno z namenom opravljanja dvojne funkcije – razsvetljevanja notranjosti stanovanja in razsvetljevanja zunanjosti stanovanja, torej ulice. Glede na njihovo domnevno ekološko usmerjenost (mestni avtobusi kurijo etanol) bi lahko rekli, da želijo z lučmi iz stanovanj vsaj delno doprinesti k ulični razvetljavi. No, in tretjič: zavese na oknih so iz strahu pred dolgo zimsko temo odgrnjene tudi poleti in se nihče prav nič ne sekira, če sosedje gledajo, kaj se kuha v domačih kuhinjskih loncih. Za vse tri postulate o švedskem »razsvetljenstvu« imava tudi prepričljivo slikovno gradivo.
Verjetno je s kratkostjo zimskega dneva povezan tudi prečudni urnik dela in odprtja trgovin, ki se pred deseto ali enajsto uro dopoldne ne odprejo. Prav tako se zvečer trgovine zaprejo že med šesto in sedmo, kar pomeni, da prodajalcem ni treba delati v izmenah, ampak lahko ves trgovski šiht opravijo v enem zamahu. Razen v trafikah in marketih, ki so odprti že ob sedmih zjutraj (ali prej) in se zapirajo ob desetih zvečer (ali kasneje).
DAN 2 – NARODNI MUZEJ
V Stockholmu ni nobenih pravih švedskih Švedov in Švedinj, ker sva jih iskala ves prvi dan. Prvo polnolično in sloko abba-esque blondinko pa sva videla šele drugo jutro v vlogi natakarice. Bila je izrezana Štefi, nordijski ekvivalent Barbike. Ker tipičnih svetlolasih Švedov v mestu ni bilo, sva upanje vložila na podeželje, kamor sva bila namenjena šele nekaj dni kasneje. »Ko jih najdeva,« sva si rekla, »jih bova postavila pred zid in jih fotografirala.«
So pa zato trdo kuhana jajca v hotelskem zajtrku bela kot zid in če imajo novodobne rjavolase Švedinje preveč L’Orealovega pigmenta, ga švedske kure zagotovo nimajo nič. Opazila sva tudi to, da se švedski kuharji precej drugače igrajo s sladkorjem in soljo kot kuharji na jugu Evrope. Kruh zelo radi sladkajo, kar sva spoznala že prvi dan, ko sva ga kupila v nekem supermarketu. Izrazito sladka so bila tudi mešana pečena jajca in kisle kumarice, medtem ko je bilo maslo tako zelo slano, da bi sladkobo kruha idealno uravnotežilo, če bi ti slučajno padlo na pamet, da ga namažeš nanj.
ANA: »Hrana je zelo dobra, ampak res malo smešnega okusa. Kisle kumarice so bile za moj okus malo presladke, marmelada gre pa super na slano maslo. Ampak priznam, da toliko plastificirane hrane v trgovini še nisem videla. Vse je zapakirano v plastične posodice, plastične vrečke, kartonaste škatle in pripravljeno za takojšnjo uporabo. Višek vsega pa je mikrovalovka v trgovini, kjer si vse to lahko pogreješ. Zelo nepraktična navada pa je, da imajo sestavine izdelka napisane samo v švedščini. Kaj ješ? Ugibaš in upaš, da nič takega, kar sicer, razen po sili razmer, ne bi jedel, ali pa kupuješ stvari v prozorni embalaži, kjer si lahko vnaprej sam pogledaš sestavne dele. Se pa tako hitreje naučiš, kako se kakšni zadevi reče, če si to seveda zapomniš do naslednjega nakupa.«
Soglasno sva se odpravila v Narodni muzej, še prej pa prečesala nekaj dolgih in nasičenih ulic v tistem delu mesta. Ano je na tržnici pograbila kuharska vnema, saj je vsak prodajalec na svojem velikem štantu ponujal vsaj poldrugi kvadratni meter lisičk. Gob, ja! Naletela sva tudi na lepo število knjigarn in nisem se mogel upreti najprej bizarni knjigi otroške poezije Tima Burtona (tistega lucidnega in sladko-žalostnega filmskega režiserja in ustvarjalca risank). Kupil sem tudi najbolj smešno knjigo na Švedskem z naslovom Svenska Dansbanden …
ANA: »… in s tem spravil v dobro voljo in smeh dve prodajalki, ki sta nakup komentirali z nekaj glasbenimi podrobnostmi, jaz pa sem lahko v živo opazovala Žigovo šarmiranje. Če me ne bi bilo zraven, bi zaprli trgovino in mu šli na kafe povedat celo zgodovino dansbendov.«
V tej knjigi so fotografije švedskih pop ansamblov iz sedemdesetih, vseh nasmejanih in oblečenih v živopisane barvne in stilske kombinacije, kot si jih niti najbolj pijan modni kreator ne bi mogel zamisliti. Švedi so – kar se tiče oblačenja – verjetno na samem repu razvitega sveta. Kombinacije oprijetih hlač, čez njih poveznjenih pikčastih kril, baročno nabranih srajc, usnjenih jaken, škornjev do kolen … Niti na Brezovici ali na Vrhniki ženske ne nosijo navadnih belih nogavic v šlapah – kar za švedsko prestolnico ni prav nič nenavadnega.
Bojda je švedska pop glasba tu strašansko popularna (verjetno z njo nadomeščajo pomanjkanje narodnozabavne glasbe) in ravno v času najinega obiska so v Globe Areni ponovno začeli predvajati mjuzikl Mamma Mia!, ki ga je v švedščini slišalo in videlo več kot milijon ljudi. Tokrat ga bodo peli v angleščini, za nameček pa v kinu igra tudi aktualna filmska različica z Meryl Streep in tremi Angleži v glavnih vlogah. Mjuziklu sva se odpovedala, ker stane vstopnica 660 SEK (švedskih kron) ali 73 evrov. V kino pa bova mogoče vseeno šla, čeprav je vstopnica dvakrat dražja kot pri nas – 100 SEK (izračunajte si sami, če se vam ljubi).
Tretjo knjigo sem kupil v Narodnem muzeju, kjer sva videla stalno slikarsko razstavo, razstavo švedskega industrijskega in grafičnega dizajna in razstavo del s ‘squeer’ tematiko. Naj pojasnim … Stalna razstava je v nasprotju s stalnimi razstavami južnoevropskih narodnih muzejev skorajda brez sakralne motivike, kar je naravnost odrešujoče. In za spremembo od Firenc so na vseh kipih lulčki in joškice celi. Motivika, ki je nekoliko moteča – ampak le zato, ker je ni malo, pa je tipična nordijska lovska motivika. Verjetno je bilo bralcu že vnaprej jasno, da sta švedski dizajn in notranja oprema visoko cenjena povsod po svetu, za kar je med drugim poskrbela slavna IKEA. Razstava o razvoju švedskega dizajna je iz naju izvabila obilo smeha, saj se ni trudila skriti napak, temveč jih je postavila v prvi plan. Iz napak pa se – kot vemo – vsi največ naučimo. Tudi Švedi so se.
Tretja razstava naj bi predstavljala stare slike s poudarjeno spolno motiviko. (V Firencah je polovica galerije Ufici nage in gole, vsi pa se delajo, kot da nič ne opazijo.) Tukaj pa sem kot pes z jezikom do tal lazil po sobanah z dizajnom in lovskimi podvigi starih Švedov, na koncu pa je »queer« soba premogla vsega skupaj dva do tri razkrita ženska oprsja in nekaj do vratu zapetih portretov, na katerih nisi vedel, ali se nastavlja moški ali ženska. In to naj bi namigovalo na seks?
ANA: »Nič ni bilo namigovanja na seks, bilo je ugibanje, kako ugotavljamo spol in spolno usmerjenost in kako nas to določa. Na primer, bile so fotke oseb, za katere – dokler nisi prebral njihovega imena – nisi vedel, ali gre za moškega ali za žensko. Bolj v smislu današnje metroseksualnosti in podobnih izrazov. To ni bila edina taka razstava. Podobno so imeli tudi v Nordisk muzeju (dokaz, da sem res bila), kjer so bile razstavljene fotke iz vsakdanjega življenja, poleg tega pa tudi pričevanja oz. izjave ljudi, kako so odkrili svojo homoseksualnost in kako je okolica reagirala na to. Priznam, bila sem navdušena nad odprtostjo Švedov. Pa ne zato, ker bi odobravali homoseksualnost, saj v večini primerov starši oz. partnerji niso bili navdušeni, ampak zato, ke ni bilo nekega zaničevanja. Otrokom (ali partnerjem) so vseeno pustili živeti in poiskati svojo srečo. In ne govorim o letu 2000!«
Po vsakem ogledu muzejev in galerij sem navajen zaviti še v knjigarno oz. trgovinico s spominki, Ana pa se je ob tem zelo hitro navadila zavijati z očmi, češ da še ni srečala tipa, ki toliko zapravlja za knjige. (Ste opazili? Kar naenkrat sem samo »tip«.)
ANA: »Ok, Žigata postavite v knjigarno in se vrnete čez pet ur, potem ko kupite in vidite vse, kar ste hoteli, in bo Žiga še vedno tam, brskal po knjigah in se navduševal, kako bi se to dalo prevesti, kako bi se to dalo pri nas narediti … Moj tip moškega, skratka. Problem je bil samo v tem, da sem po treh dneh, ko je kupil že nekaj knjig, premišljevala samo še o tem, koliko dni imava pred sabo (beri koliko knjig) in koliko kilaže bo to na letališču.«
Carl Larson je bil čudovit slikar, slogovni mešanec med klasičnim realističnim pristopom in nekoliko šegavim ljudsko-ilustrativnim pristopom k platnu. Kanček podobnosti lahko najdemo med njim in našim Maksimom Gasparijem, ki je med drugim opremljal prve slovenske kartice in razglednice. To je bila tretja in še zadnja knjiga drugega dne bivanja na severu.
Od najine končne postaje metroja sva morala čez most z mini vlakom ali pa z enim od številnih avtobusov. Načeloma sva se želela peljati samo eno postajo, toda avtobus, ki sva ga izbrala tega dne, je tik pred postajo zavil na povsem drugo cesto in znašla sva se na poti v neznano. To »neznano« se je izkazalo za polurni nenačrtovan ogled otoka. Kljub sedečemu položaju na tej vožnji je za nama kmalu prišel precejšnji nogobol.
Zvečer sva prižgala televizijo in se skupaj s švedskimi komentatorji zagledala v otvoritev pekinške olimpijade.
DAN 3 – SKANSEN
Dan se je začel dokaj lepo, zato sva čez najin most rajžala peš. Bila je sobota in z mostu so Kitajci lovili ribe. Eden od njih je imel deset palic s trnki, namočenimi v morju, v njegovem lavorju pa je plavala samo umorjena mala ribica. Verjetno ga ded in babica, mama in oče, žena in sestra, sin in hčer ter vsi vnuki z eno samo palico niti pustili ne bi od doma. Ali pa je, kot je pripomnila Ana, lovil za večerne goste v svoji restavraciji.
Krenila sva v Skansen, v velik park z živalskih vrtičkom, kjer je predstavljena Švedska v malem: tipične gozdarske koče, graščine, kmečka poslopja, aristokratske sobane, stanovanja revežev, steklopihaška, mehanična in tiskarska delavnica (slednja je bila žal zaprta), cerkev, starinska slaščičarna s sladoledi izvirnega recepta (Ana ga ni hotela, da se ne bi popackala), mlin, ljudski glasbeniki in plesalci, hlevi, losi, medvedi, sove … Pet ur naju vsa ta nordijska čudesa niso spustila iz primeža, pet počasnih, prijetnih ur, ki pa so že napovedala tempo približno dvanajstih prehojenih kilometrov na dan.
Iz Skansna sva se podala odkrivat staro mestno jedro in njegovo glavno žilo – ulico Gamla (gamla = stara). Ujel naju je naliv in do večera sva že bila v hotelu.
