DAN 4 – UPSALLA
Tokrat naju je vleklo ven iz Stockholma, proti Upsalli, o kateri nama je pravil Andraž, ki je na Švedskem pred petnajstimi leti prebil en mesec. Z vlakom traja pot v Upsallo pičlih 40 minut, jaz pa sem kljub dopoldanski uri v prvem zglednem kafiču ene od starih ulic že spil drugo kavo. Ob postaji je bilo nagnetenih na stotine koles, ki so jih tam pustili vozači. To se nama je zdelo čudno, ker je bila nedelja, in tudi smešno, ker si pri nas iz strahu pred tatovi nihče ne bi upal pustiti kolesa med takšno nepregledno množico drugih koles. Kasneje sva od prijazne hotelske receptorke izvedela, da se hotelsko osebje prav nič ne boji, da kdo od gostov ne bi pripeljal nazaj (brezplačno) izposojenega kolesa. Koles se v Stockholmu podnevi enostavno ne krade.
Omenjena kavarna v Upsalli je bila prva v mojem življenju, ki je bila izključno samopostrežne narave. Vključno s slaščicami, sadjem in ostalimi pijačami. Namig: za takšno kavarno potrebuješ samo blagajničarko in pospravljalca ter pomivalca skodelic, žličk, kozarcev in krožničkov.
Z zemljevidom Upsalle v rokah sva šla iskat Velik vikinški semenj, kot so ga oglaševali v reklamnem prospektu in naj bi se izmed vseh dni v letu dogajal ravno tistega dne. Spotoma sva naletela na največjo cerkev v Skandinaviji, ki je bila tako velika, da sploh ni prišla na fotografijo, ki sem jo poskušal narediti. Premikal sem se ritensko in še bolj nazaj, pa še korak nazaj, dokler nisem trčil ob neko poslopje. Ta omejitev pa je cerkvi odrezala špice obeh njenih stolpov.
Kljub zemljevidu sva kmalu zašla z vseh smeri, na koncu pa se znašla na romarski poti, po kateri so iz omenjene cerkve nekoč bojda nesli nekega Erika, ki so mu pridevnik »sveti« nadeli šele potem, ko je umrl, ampak ne vem, če mu je ta naziv potem še prišel prav.
ANA: »Zašla nisva, ker sem super gledala na zemljevid, samo malo kratek je bil in je bila v resnici Gamla Upsalla mnogo bolj daleč, kot pa je kazalo na zemljevidu. Sredi poti sva hotela z avtobusom do Upsalle, pa ga ni bilo. In sva šla naprej peš, ker bi se mi res zdelo trapasto, da bi se morala najprej vrniti v center mesta, potem pa še enkrat po isti poti do starega dela. In ‘festival’ je bil brezvezen, romarska pot pa precej fina za ogledovanje švedske narave in tipičnih barvastih hišic.«
Ana je na neki turistični točki sredi poti za spomin pobrala prospekt tega šestkilometrskega romanja, da bo prijateljem na Vrhniki predočila dokaze o tem, da njena poganska duša ni ateistična v vseh 100 %, temveč zgolj v 99,9 %. (Jaz imam še druge dokaze o tem, ampak me o tem raje povprašajte osebno.)
ANA: »Spet Žigova izmišljotina. Prospekt sem vzela zato, da dokažem, da sem res toliko prehodila. Daleč naokrog sem znana kot nešportnica. In za vsak podvig rabim pisni ali slikovni dokaz, drugače mi nihče ne verjame.«
Vem samo to, da je bila na koncu poti nekoliko živčna, toda nisem vedel, ali zaradi tega, ker je padla na krščansko (romarsko) foro, ali zato, ker so jo bolele noge, ali zato, ker sem spet kupil eno knjigo. Tokrat je bila to knjiga Havamal oz. več kot 1.000 let stari citati vikinške modrosti in na licu mesta sem se odločil, da jo bom kot svoj šesti mistično-pesniški zalogajček prevedel za naš drobni slovenski trg. (A je kasneje nisem.) Veliki vikinški festival pa je predstavljal samo šotorček, ob katerem se je igralo pet otrok. Izgledalo je, kot da so bili vsi vikingi na dopustu.
V center Upsalle sva se vrnila z avtobusom, si v tamkajšnjem supermarketu kupila dve pripravljeni solati ter jih pojedla v lepem botaničnem vrtu ob reki brez imena. In, oh, skoraj bi pozabil – vmes sva si ogledala še muzej z vrtom enega prvih in največjih svetovnih naravoslovcev Carla Lineeja. Nazaj grede sem se na vlaku krohotal odlomkom knjige Marcela Štefančiča, jr., o B-filmarju Rogerju Cormanu, ki je v času najinega švedskega obiska (kdo bi ga razumel?) obiskal Slovenijo.
DAN 5 – PREVEČ VSEGA NAENKRAT
Nogobol je bil iz dneva v dan hujši, lenoba in utrujenost sta bili vse večji.
ANA: »Žiga je bil tečen kot driska, ni hotel več hoditi okrog, samo bral bi še … Zanimanje mu vzbujajo samo še knjige in olimpijske igre.«
Prvi štirje dnevi so me pokončali s kopico informacij, novosti in drugačnosti, tako da so se moje sposobnosti vsrkavanja kulture znatno zmanjšale. Poleg tega nama je zobe pokazalo vreme, ki naju je segrevalo, mokrilo, mrazilo, pa spet segrevalo. Za nameček so me olimpijske igre povsem zaobšle in medtem ko je Michael Phelps v bazenu osvajal zlata (in bi ga jaz lahko opazoval s kavča), sem moral tlačiti stockholmske pločnike.
Med zajtrkom petega dne so na Švedski televiziji v studiu pele in igrale štiri odlične mlade kantrijašice, za katere sem uro kasneje v nekem CD-shopu ugotovil, da so Švedinje z izrazitim teksaškim naglasom. Abalon Dots so se imenovale, po poslušanju njihove plošče Traveling pa me je resno prijelo, da bi jo kupil. Ob Aninem natreniranem zavijanju z očmi sem sklenil, da si bom njihovo glasbo raje ilegalno naložil na računalnik.
ANA: »Pa kaj še. Sam je rekel, da ne bo kupil cd-ja in da se bo šel pirate.«
Na trgu pred nekakšno palačo – namenoma se želim izogniti pridevniku »veličastno« – sva bila priča protokolarnemu cirkusu s konji in starimi gardisti in policijo z bajoneti in s pihalnim orkestrom. Ker moja mentaliteta tudi po petintridesetih letih samostojnega obstoja še ni prepričana v nujnost militantnosti, hkrati pa proti vojski nimam nič (učinkovitega), tistega kravala na ogromnem polkrožnem dvorišču nisem najbolj razumel. Všeč mi je bilo, da je bil vsak četrti gardist ženskega spola (tako kot velik del športnih strokovnjakov na TV), ampak če je želel kdo iz občinstva zapustiti prizorišče, je nek mladi nadutež usmeril bajonet proti množici in jo s tem dobesedno pritisnil ob zid. Med protokolom, ki je nosil nekakšen kraljevi priokus, sem se spomnil, da sem tik pred najino potjo v Stockholm bral o slovenski gorenjski vasici, kjer živi okrog 50 ljudi, medse pa so sprejeli komuno za odvisnike od drog. To vas naj bi med svojim slovenskim obiskom prišel pogledat tudi švedski kraljevi par, a ne zaradi drog, temveč zaradi biološkega kmetijstva, ki ga tam gojijo.
Za tem prečudnim dogodkom sva se še enkrat sprehodila po glavni ulici, kjer naju je prejšnji dan namočilo, v soseščini pa sva zavila še v Muzej nobelovih nagrajencev. Stari in bogati Alfred si je bil zamislil pet kategorij za nagrade: fiziko, kemijo, biologijo z medicino, mir in literaturo. Ne vem, kateri kapitalist je kasneje dodal še ekonomijo. Je bil pa tale Nobel precejšen idealist, saj je med drugim izjavil, da si prav gotovo nihče ne bo drznil uporabiti njegove iznajdbe dinamita v škodo človeštvu. Težko je reči kaj drugega kot to, da so mnogi jo.
Nekaj ulic stran sva naletela še na izredno dobro založeno striparnico, ki je bila razdeljena na švedsko in na angleško polovico. Naju je zanimal viking Hogart Grozni (ali Strašni, ne spomnim se več), ki ga pri nas nismo brali že vsaj 20 let, na Švedskem pa mu rečejo Hagbar, zraven pa a-jema dodajo še nekaj čudnih umlautov. Kot rečeno, se na vsakem koraku vrstijo trgovinice s spominki, v vseh pa prodajajo enako robo: puloverje iz časov Ingemarja Stenmarka, rdeče okrancljane konjičke, palčke in trole iz švedskih gozdov in pravljic ter Abbine plošče.
V hotelu sva bila prej kot običajno, v eni od knjigarn pa sem kupil odlično knjigo The Complete Polysyllabic Spree angleškega pisatelja in novinarja Nicka Hornbyja. Knjiga o branju knjig je napisana tako duhovito in spretno, da sva jo oba prebirala z užitkom, pa čeprav večine knjig, ki jih opisuje, sploh nisva poznala. In da ne bo pomote – vse najine kupljene knjige v Stockholmu so bile angleške, treba je namreč vedeti tudi to, da tam tudi zadnji prodajalec kebaba odlično govori angleško.
Zvečer se je Ani zahotelo sladoleda, meni pa piva in bobi palčk, zato sem stopil do knjigarne – se oproščam, do samopostrežne – po omenjene pregrehe. Švedska je znana po mladini, ki se ob koncu tedna s trajektom odpravi v Estonski Talin z namenom alkoholiziranja lastnih teles in možganov. V hotelskem hladilniku ti 3 centilitre vodke resda ponudijo za 10 evrov, stanje v trgovini pa niti ni tako resno. V hotel sem se vrnil s štirimi pollitrskimi piksnami piva, za katere sem plačal 2 evra, za enako ceno pa so jih ponujali tudi šest, ampak take kilaže nisem hotel tihotapiti mimo recepcije. Pivo ni imelo naših 4,0 %, temveč 2,8 %, kar je precej bolje. Okus je boljši kot pri brezalkoholnem pivu, alkoholiziran pa si manj.
DAN 6 – ŠVEDSKO POLETJE
Tega dne sem že ob sedmih zjutraj začel pisati dnevnik, ki je zadnje tri dni trpel praznino, da bi tekom dneva nadoknadil zamujeno. Moje fizično razpoloženje pa je kazalo na začetne faze v razvoju švedske gripe.
Končno je nastopil prvi zares sončni dan najinih medenih tednov in odločila sva se za potovanje z ladjico na Fjaderholmarno, enega od turističnih otočkov stockholmskega arhipelaga. Izstopila sva na postaji metroja, od katere so naju tekoče stopnice presenetljivo dolgo nosile proti dnevni svetlobi. Med vožnjo po stopnicah sem Ani izpričeval svoje domneve, da bova – glede na to, koliko stopnic je za to potrebih – luč dneva ugledala na vrhu hriba. In bilo je res. Ko sva se po vzpetini spuščala proti izhodiščni trajektni točki, sta se pred nama, eden zraven drugega, narisala dva muzeja: vojaški in glasbeni. Ugibate lahko, v katerega naju je vleklo. Ano do praga, mene pa naravnost do glasbil. Enkratnost stockholmskega Glasbenega muzeja je v tem, da v njem lahko preizkusiš glasbila, ki bi jih v drugih muzejih lahko gledal le skozi vitrino. Pravi živalski vrt! Med drugim lahko preizkusiš inštrumente, s katerimi si bil svoj čas pobraten, pa se je to bratstvo zaradi tvojega nenegovanja bratstva razvodenelo. Govorim o bratstvu s klasičnimi bobni. Iz hiše sem odšel z občutkom, da moram čim prej od tam, sicer tistih 4,5 evra (40 SEK) za vstopnico ne bo moj edini strošek. Ani, ki me je zunaj čakala s knjigo v roki, je bil tak pristop všeč.
ANA: »Se mi je zdelo sumljivo, da se je tako hitro prikazal iz muzeja. Jasno, preveč stvari, ki nikakor ne bi šle v najina kufra, je bilo nastavljenih.«
Pot do otočka je trajala kake pol ure, ravno prav za pridobitev občutka, kako izgleda slalomiranje med mini fjordsko krajino. Poleg kovačev, izdelovalcev lesenih, tekstilnih, keramičnih, papirnatih itd. izdelkov sva pri delu ujela že drugo steklopihačico v mestu. Otok je imel tudi nekakšno plažo, na kateri je samo ena oseba nosila kopalke, taista oseba pa je bila tudi edina, ki se je kopala. V to severno morje (govorim o geografski legi, ne o imenu morja) sem šel namočit svoj podplat in izračunal, da bi temperatura znala biti podobna temperaturi Jadranskega morja v mesecu aprilu. Ampak podplat je le podplat in občutek odebeljene kože verjetno vara. Ana je v nekem trenutku ugotovila, da zagotovo nikjer na Švedskem ni mogoče najti bolj poletnega poletja, kot je bilo poletje, ki sva ga doživljala v tistem trenutku na tisti obali. »Hladen veter / dolgi rokavi / mrzla voda / sezuti podplati« – to bi bila najbolj vroča možna pesem švedskih Melodij morja in sonca, če bi tudi oni poznali tak festival.
Ko naju je ladjica pripeljala nazaj na regularno kopno, sva jo z avtobusom mahnila v Tivoli oziroma v lunapark, ki sem si ga s kotičkom očesa ogledoval že od prvega dne dalje. Pri petintidesetih letih je težko biti neutolažljivo obseden z divjimi vožnjami v podobnih parkih, kar pa še ne pomeni, da vsaj enkrat na deset let ne obiščem kakovostnega zabavišča, če se mi ponudi priložnost. Nazadnje sem se v Los Angelesu zabaval v Dineylandu in v zabaviščnem parku filmske hiše Universal Studios in naj kdor hoče reče in napiše kar hoče (logično utemeljenih in filozofsko podprtih razlag ter pomislekov sem slišal in bral že ničkoliko), Disneyland je prima! Celo Gardaland ni tako slab.
Večer sva torej dočakala v zabaviščnem parku, ki naj bi imel enega najstarejših klasičnih vrtiljakov v Evropi in na svetu. Ličen stroj za zabavo, ni kaj. V vrsti sva pol klavstrofobične ure čakala na vlakec smrti, nato pa naju je dvominutna vožnja tako pretresla, da so se Ani ob izhodu šibila kolena, mene pa je zajel nenadzorovan val histeričnega smeha. Razlog je bil v tem, da je imela Ana v vagončku ves čas občutek, da jo bo na naslednjem ovinku katapultiralo iz konstrukcije, jaz pa sem imel na njeni levi podoben občutek – zanjo.
ANA: »Prepričana, da te vožnje ne bom preživela, sem na vlakcu komajda dihala, za ograjico (kako drugače varnostni zaščiti niti ne morem rečt) sem se držala kot klop in ves čas upala, da je bil ovinek, ki smo ga prevozili, zadnji. V vsakem ovinku sem se videla, kako letim iz vagončka proti tlem. Absolutno premajhna varnostna zaščita! Žiga se me je ves čas držal za nogo. Ker ga je bilo strah in ne zato, kar bi ga skrbelo zame. Najhuje pa je bilo, da sta dva mulota za nama totalno uživala in poskakujoč od veselja in energije šla do naslednjega vlakca. Vse preostale karte, ki so mi pripadale (bolj natančno dve karti), sem z veseljem odstopila Žigu. Sebi sem raje kupila malico in sladoled.«
Kot deset tisoče drugih obiskovalcev sva ven prilezla živa in zdrava. Čeprav … to z zdravjem bi na tem mestu že veljalo postaviti pod vprašaj, ker se me je začel lotevati nordijski nahod. Vseeno sem preostale kupljene kupone porabil za vratolomije, kakršne morajo verjetno obvladati vesoljci, preden zapustijo ta svet.
Kot se za lunapark spodobi, so zgradili majhno mestece stojnic, na katerih si lahko zadel plišaste figurice, tri kile mehkih bonbobnov (z velikimi količinami škodljivih kemičnih konzervansov oz. E-jev) ali pa pol metra dolgo čokolado. Ana me je prepričala, naj poskusim v klasičnem slogu z dvema žogicama podreti deset rjavih zarjavelih valjastih konzerv, od moje spretnosti pa si je obetala veliko, mehko in zeleno žabo, ki gre bojda skupaj z eno od najinih posteljnin. Lahko rečem le to, da sem si za drugi met pustil samo eno nepodrto konzervo, po vrženi drugi žogici pa so moji izvoljenki zažarele oči in bilo je kot v starem hollywoodskem filmu.
ANA: »Totalna romantika, taprava ČB. Moški špila kavbojca z zobotrebcem v ustih, vse oči so uprte vanj, on pa z vso močjo vrže plišaste žogice v kup zmečkanih piksen. Seveda ženska, na katero je delal vtis, pade okol oz. v objem in zašepeta, da kaj tako lepega zanjo še nihče ni storil.«
DAN 7 – KULTURA IN ŠOPING
Zaradi skandinavskega virusa, ki me je že dodobra upočasnil, sva sklenila, da se tega dne ne bova naprezala. Glavni cilj je bil brezciljno zabušavati, si počasi ogledati kak šoping center ali utrinek petdnevnega kulturnega festivala, ki vsako leto obsede Stockholmčane za pet dni. Dan sva začela z gledanjem televizije (Oprah in raznorazni britanski, ameriški in švedski resničnosti šovi, ki jih na nekaterih postajah lahko gledaš od polnoči do polnoči).
ANA: »O moj bog, talkshowi ves dan! Nič hudega, če kakšnega zamudiš, ga bojo naslednji dan zagotovo ponavljali. Aja, pa kasneje istega večera spet! Vse o gradnji hiše, o hujšanju, o oblikovanju oblek, o vzgoji otrok … Vse o teh rečeh se lahko naučite kar na izkušnjah drugih in v enem dnevu. Tudi, kako skuhati gala kosilo za male denarje ali, še bolje, iz ostankov prejšnjega tedna.«
Potem sva šla v mesto in kupila karte za filmski mjuzikl Mamma Mia! z glasbo skupine Abba. Bilo je poletje, dan je bil sreda, ura je bila ena, vstopnice za popoldansko predstavo pa so bile takorekoč razprodane. Stopila sva proti največjemu šoping centru v centru mesta, kjer mi je v eni od trgovin znova padla na pamet poslovna zamisel, ki jo bom jeseni poskusil začeti uresničevati. (Izdal je ne bom, da me ne boste prehiteli, itak pa bo padla v vodo tako kot večina mojih poslovnih idej.) Blizu poslovnega centra stoji manjši trg, kjer sva potem prisluhnila koncertu neke švedske kantavtorice. Tako kot drugje po Evropi in svetu so tudi švedski rock glasbeniki obsedeni z uspehom na tujem. »Na tujem« seveda pomeni v ZDA ali v VB, česar pa – zaradi izrazito nacionalno-zavedne drže in poslovnega sistema ZDA in VB – praktično ni mogoče doseči. Še Avstralci in Kanadčani se morajo krvavo boriti za svež uspeh na teh dveh trgih. Želim povedati zgolj to, da bolj resni in angažirani švedski pop-rock izvajalci pojejo in skladajo izključno v angleščini, da jih je desetkrat toliko kot slovenskih in da tudi oni nimajo nikjer izven meja skoraj nobenih šans. Še najbližje sta v zadnjem času prišla bobnar in basist skupine Razorlight, ki pa ju njun frontman Johnny Borell stalno zaničuje. Skratka, takle ‘mamo …
Dan je bil tudi čudovita priložnost za izoblikovanje dokončnih sodb in sklepov na temo švedske mode. Tega verjetno ne bo verjel nihče, ampak celo lutke v izložbah stockholmskih butikov so obupno oblečene. Edini stil, ki ga poznajo, je … brez stila. Nase vržejo tisto, kar jim pride pod roke. Usklajene niso niti barve, niti vzorci, niti linije, niti desetletja, iz katerih izvirajo posamični deli oprave, niti obutev z obleko (superge na elegantni kostim), niti obleka z obutvijo (elegantni ženski kostim na šlape in teniške nogavice) … Najbolj smešne so tiste Švedinje, ki se uredijo posebej »lepo« za edinstveno priložnost, kot je randi ali družinska večerja v restavraciji ali kaj podobnega. Najbolj skladno so oblečene ženske nad šestdesetim, kot da bi za skladnost barv in oblik človek potreboval vseživljenjsko učenje, modrost in izkušnje. Vse te opazke niso niti moje niti Anine, temveč od obeh, tako da jim res lahko verjamete. Če pa jim še vedno ne, si kupite poletno izdajo švedskega Cosmopolitana in smejali se boste tudi vi.
ANA: »Tukaj se je spet pokazala Žigova simpatija do starejših gospa. Kaj gledaš? Nič, poglej, kako je tale gospa pred nama urejena. S stilom. Aja?! Jaz osebno sem gledala samo, če bom sploh kje videla tipično blond Švedinjo z modrimi učki. Starih mamc je polno na Vrhniki, zato mi res ni treba hodit po svetu.«
Če v povprečju nastane po ena vrhunska (romantična) komedija na letni čas, potem se je v tem poletju med njih zapisala Mamma Mia! Brošuro o celovečernih risankah sem pred leti napisal bolj iz ljubezni do mjuziklov kot pa zaradi navdušenja nad vzhajajočim digitalnim animiranim žanrom. Mjuzikli so glavni gesamtkunstwerk (večplastno umetniško delo) našega časa, toliko bolj, če pristanejo v filmu, zato si ogledam vse podobne štose, tudi če gre za patetične zgodbe, kot so Fantom iz opere, Brivec Sweeney Todd ali Mamma Mia! Ani se zdi Abba ena bolj poslušljivih skupin naših življenj, tako da sva iz dvorane oba prišla ravno prav zadeta. Razen I Have a Dream in Thank You for the Music nisem nikoli razumel Abbinih besedil mačističnih pesmi, ki jih pojejo ženske (The Winner Takes it All). Mamma Mia! pa je uspela vse te abstraktno čustvene kitice preplesti v intrigantno zgodbo z repom in glavo, kar je hvalevredno. Se vsaj ne bom več spraševal, čemu je Abbina glasba namenjena. Temu mjuziklu, seveda.
ANA: »Mamma mia je fantastičen film. Še dobro, da je sorround sound tako zelo naglas, da sem lahko ves čas zraven malo piskala, ne da bi mi kdo kaj zatežil. Sicer je pa tudi moja soseda na levi po malem prepevala zraven, pa njen mož tudi. Da ne govorim o gospe za mano. Vsi skupaj smo bili uglašeni mrmrajoči zborček. Samo še zaplesati bi morala! Žiga pač ne, ker ne pozna besedil. Ha! Sem vedela, da nonstop vrtenje Abbinih greatest hitov med kuhanjem ne bo šlo v nič. Hrana je boljša, ker si fino razpoložen in ti zaradi neprebavljanja njihove muzike brat ne gleda pod prste oz. v lonce. In ker lahko poješ na glas, si glavna zvezda!«
Švedi so znani tudi po izvrstnih piscih kriminalnih romanov, od Henninga Mankla do Lize Marklund in Stiga Larssona. Krimiči so še ena stvar, ki jo Ana obožuje – prebrala je praktično ves opus Agathe Christie, meni pa je bilo detektivskega pristopa preveč že v mladinskem romanu Skrivnostni primer ali kdo je ubil psa.
ANA: »Henning Mankel je the best. Nasploh je švedska (ok, skandinavska) literatura super. Krivec za moje navdušenje je knjiga Plesala je eno poletje. Ok, šlager, namenjen ženskam pri ne vem katerih letih, jaz sem jo prebrala v osnovni šoli in od takrat naprej …«
Knjižne police stockholmskih knjigarn se šibijo pod težo kriminala in spraševal sem se, zakaj ravno tukaj, na Švedskem, ki slovi po urejenosti, nekonfliktnosti, nobelovi nagradi za mir, socialnem varstvu ipd. Odgovor sem našel v časopisih, ki jih je tudi tukaj preveč, ne vsebujejo pa skoraj nobene črne kronike. Pa ne zaradi cenzure ali zato, ker bi radi prikazali pravljično sliko svojega okolja, temveč zato, ker se njihove kriminalne misli pretežno kanalizirajo skozi knjige in filme in manj skozi realnost.
DAN 8 in 9 – DOKONČNA ZMAGA BACILOV …
… je zahtevala, da enkrat za spremembo ostaneva v hotelski postelji. Jaz sem v svoje zvezke pisal recenzije knjig, ki v slovenščini niti izšle še niso (Barack Obama: Pogum za upanje, Marcus Zusak: Tatica knjig) in sem jih bral v angleščini. Brala sva torej knjige, gledala humoristične nanizanke in resničnostne šove, ki so na trenutke presenetljivo poučni, spala sva in skozi stekleno steno gledala oblake, ki so vse dni brzeli po nebu in menjali barvo kot nebesni kameleoni.
Na vsakih nekaj ur sva stopila do recepcije, kjer so imeli nastavljena dva računalnika z internetom, na katerih je mularija cele dneve igrala igrice. V enem primeru sem neko malo Švedinjo komaj odtrgal od igric, ker sem želel pogledati v svoj poštni nabiralnik. Hotel iz verige Best Western je bil sicer poln Švedov, ki so pretežno ob koncu tedna prihajali na ogled svoje prestolnice, kar se za povprečnega Šveda in Švedinjo ne zgodi pogosteje kot nekajkrat v življenju.
Ker bacili niso marali Ane, je zadnji dan šla sama v mesto in mi nazaj prinesla prospekte iz Nordijskega muzeja in muzeja neke potopljene ladje, tako da sta v celem mestu verjetno ostali samo še dve znamenitosti, ki si jih vsaj eden od naju ni ogledal. Prva je bila Muzej moderne umetnosti, za katero nikakor nisva bila razpoložena (v duhu sva se namreč počutila konkretno dobro in ne abstraktno slabo), druga znamenitost pa je bil Vlakec Pike Nogavičke oziroma literarnih junakov švedske veleznane pisateljice Astrid Lindgren, pri katerem sva se bala, da bo premajhen za najini sloki postavi.
ANA: »Resnica je ta, da si je Žiga zmislil svojo bolezen samo zato, da je lahko v svoji glavi napisal pristno slovensko kriminalko in da je lahko ostal v postelji s knjigami. Kdo ne bi želel videti neke potopljene ladje, a?! Je reku: ‘Ne, ne, ti kar pojdi, bom spal in počival. Res.’ Pa kaj še! V svoj blok je čečkal ves ljubi dan, šel je na kavo v neko slaščičarno in se nasploh delal, da je spet samski J.«
Glede na to, da sem Ano zelo na hitro prisilil v poroko, so bili prospekti iz omenjenih muzejev mogoče samo krinka in je moja žena v resnici zavila v kak kafič, kjer je že med najinim pohajkovanjem videla kakšno skupino postavnih blond Švedov, ki bi ji lahko omogočili dostop do večje socialne varnosti, kot jo ponuja Slovenija. Nikoli ne bom izvedel, ker sem ves dan gledal televizijo in bral knjige in je nisem zalezoval. Glede na to, da se je v hotel vrnila pred večerom, lahko sklepam samo to, da je bila za Švede prelepo oblečena.
ANA: »Švedi? Hm … Nisem rabila karte za podzemno, ker so me trije lepotci ves dan vozili po mestu in mi razkozovali znamenitosti. In me potem povabili še na kosilo. In ko sem omenila, da imam v hotelu bolnega moža, ki raje travmira, kot da bi z mano pogledal še must see znamenitosti, sem se jim zasmilila v dno duše.«
DAN 10 – DOMA
Budilko in oba mobitela sva imela nastavljene na zvonenje ob 3:45. Ob štirih sva imela naročen taksi in ko se je taksistu nek voznik avtobusa nastavil tako, da najin šofer ni mogel zaviti desno na parkirišče, sva ugotovila raznovrstni pomen besede »fita«. Švedski podnapisi imajo namesto sredinskega naslonila levo naslonilo (upam, da veste, kaj je naslonilo). In iz oddaje divjega kuharja Gordona Ramseyja sva v podnapisih razbrala, da »fita« pomeni »pussy«. Ko je najin taksist torej zaklel, sva spoznala, da ima »fita« podobno kot v vseh balkanskih narečjih zelo širok pomen in da pomeni piz… ali pa pič…
ANA: »Vožnja v po cigaretah smrdečem taksiju ni noben hec. Še dobro, da je šofer popravil vtis z odlično kletvico. Sem že mislila, da bova šla domov brez tega prepotrebnega znanja.«
Prvo zračno uro sva letela do Koebenhavna na Dansko, kjer sem kupil še zadnjo knjigo na potovanju, knjigo o zgodovini komunizma z vidika komunističnih šal in vicev. V sebi nimam prav nobenega mehanizma, ki bi mi preprečil nakup tovrstnega literariziranega humorja. Na Danskem sva poltretjo uro čakala na Adrijino letalo, približno ob pol enih pa sva bila nazaj na Pučniku. Nek kombi se je za 5 evrov ponujal, da naju pelje do glavne železniške postaje, kjer sva se usedla na »Vrhničana« in se peljala do Brezovice. Lačna sva se odpravila do Interspara, od tu dalje pa podrobnosti najinega dolgočasnega življenja itak nikogar ne zanimajo več.
Ja, in kaj se je zgodilo s švedskim medom? Sprva sva, zaradi intenzivnosti brezglavega turističnega obnašanja, nato pa zaradi švedske viroze v moji krvi, povsem pozabila, da sva prišla na Švedsko nabirat med. V devetih dneh sva videla eno samo čebelico in še ta je vsa upehana zašla v najino sobo, namesto, da bi uživala kje med rožicami …
ANA: »… in Žiga jo je s prospekti treščil po glavi J. :)«
