Svetilnik

0
280

Ivan Dobnik

SVETILNIK

                       Za Marka Cestnika

Presojnost obzorja, od koder se zaganjajo valovi,
sporočilo razglednice, drhteč plamen zadnjega pogleda:
»Posvečam se sebi, vztrajam, vztrajam
z žarki večera, ki prečiščujejo reko,
pa tudi človeško dušo, negotovo
shrambo neponovljivih stanj,
kjerkoli sem.« Pemaquid Point Lighthouse,
New Harbor, Maine; sonce že tone,
ti s svojimi slanimi stopali preiskuješ
veter, spomin in še vedno žive navzočnosti
umrlega očeta, pišeš mi, da je poletje v zenitu.
Kraji, kjer sem že bil, ljubkovanja dišečih sob,
Besancon, 1996; diham te, mislim te,
sanjam in pijem. Tudi hrup avtomobilov
z avtoceste Ljubljana – Maribor je glasba,

nova svetišča našega časa so podarjena
knjigam. Zoreči plodovi. Pokrajina, kot je
bila pred štiridesetimi leti, vonj po konjih
na paši, po nedokončanih platnih slikarja
aktov vaških deklet, in jeseni so bile mrzle,
zvezde tihe, bil sem negiben, začaran,
prenapolnjen toplote, ki je žarela iz divjine.
Vedno znova je mesto polno krvi, vsako
presečišče morij, bogastev, ki jih običajno
ne znamo uporabiti, so tukaj kot darila
budnim. In jezero, ki skriva glas,

drsenje leopardje hoje na igrišču
predmestja, kjerkoli, gladina se spreminja,
sneži, galebi na Ile de Molénu so se srečno
vrnili iznad Rokavskega preliva, v zatišju
Rumene hiše gledam nazaj na kontinent,
tih, bibličen, poganski. V intenzivnem snu
ne sanjam. Najmočnejša resničnost
me vrne rojstvu, sebi, da bi te lahko
ljubil z naporom molka, zrenja,
breztežnosti. Iz nočne daljave mežikanja
svetilnikov. Potem sproščenost Sredozemlja,
na grškem otoku: tudi tam, med ostanki
drznega  ljudstva, kjer si iskal črne oči in
nebo, da bi se dvignil, lebdel.

Tukaj se poletje končuje. Ne bom odšel.
Niti ti, doma na obali prekipevanj,
ne boš. Oditi, se vrniti: vse
najbolj gotovo so najine besede,
beležke, pisma, okus dimljenega
čaja v gozdu, sončni vzhodi,
ki ogrejejo najine zračne prijatelje.
Vintgar, Grapa: v očesu luči
piševa, to so zgostitve popolne
predanosti, pot, tako razvejana,
se širi v preteklosti, poseljuje
prostranstva, ki jih lahko doseže
le pisava, val čustvenih stanj
se ne more umiti v le eni obliki,

niti vse besede ne zmorejo potešiti
želje po Trenutku; jadrava zaradi jadranja.
Dolgo trajaj. Jablane v sadovnjaku so
izginile, struge, skrivališča fazanov,
so zasute. Nebo modro, tako odsotno.
Tukaj, kjer se vse razširi, je avgust.
Vse. Kar imam, ni moje. To izginja
zaradi mnogih beležnic, zaradi hitrosti,
ki naju razlašča materialnega, torej
snovi sanj, da bi bila čista še naprej.
Popoldan, brezvetrje, migotanja žarkov:
kam me pelje glas? Ostal bom, kjer sem,
povsod. »Obala, tako slikovita!«, praviš.
Šum Oceana, mešanja prividov, čudenje,
dolgo pismo, zlizan kamen na dlani,
kar spreminja oblike, odpira žilava
brezpotja. In nad vsem tem svetilnik.

V Šmatevžu, 18. – 19. avgust 2005