Se srečamo, razidemo –
mogoče za vselej.
A preden greš, kaj lepega
mi za slovo povej.
Ta pesmica naj bo v spomin
na najine najlepše dni.
Čas je, da se razideva.
A če spomin kdaj zaboli,
naj ga čimprej odplavi čas,
naj ga zamenja kakšen nov
ljubeče nasmehljan obraz.
Zdaj se spočij, izmučeno srce,
zdaj se spočijte, zdelane roke.
Zaprte so utrujene oči.
Le moja drobna lučka še brli.
Mar prav zares odšel je tja, v neznano?
Kako je mogel, ko smo mi še tu…?
Nositi moramo vsak svojo rano
molče, da mu ne zmotimo miru.
Zdaj ne trpiš več, dragi. Zdaj počivaš.
Kajne, sedaj te nič več ne boli.
A svet je mrzel, prazen, opustošen
za nas, odkar te več med nami ni.
Ne joči več. Obriši si solze.
On je že onkraj groze in trpljenja.
Ne moti mu miru – ne joči več,
najhujše breme breme je življenja.
Drage bralke, dragi bralci, katere pesmi v slovo, izpod peresa Svetlane Makarovič poznate?
